Stalni potapljaški pari ter snemalci in njihovi modeli se sporazumevajo z omejenim številom dogovorjenih znakov, nekateri potapljači se naučijo znakovnega potapljaškega jezika, na voljo so še dragi aparati za govorno sporazumevanje, toda največ potapljačev uporablja plastične plošče za pisanje. To so nesvetleče, bele plastične table z rahlo hrapavo površino na obeh straneh, na katere je moč pisati z običajnim grafitnim svinčnikom. Obstajajo tudi drugi tovrstni pripomočki, recimo magnetni zasloni, ki jih zlahka zbrišemo, a se plastična plošča s svinčnikom najbolje obnese. Rabimo jo predvsem, ko se želimo posvetovati s partnerjem, pa tudi za beleženje, preverjanje, načrtovanje potopa, za navigacijske podrobnosti in zapisovanje podatkov za potapljaški dnevnik. Plošče, ki se svetijo v temi, so prikladne za nočne potope.