»Aha,« sem zagrenjeno rekel, »prav zares, če je tako imenovana pustolovščina najbolj osamljen in nehvaležen poklic. In če ti zraven vsega še ne dovolijo, da bi pisal kot veš, da moraš ... Oropajo te za tisto edino, kar poseduješ: samoto, nehvaležnost okolja, njegov odkrit ali delno prikrit posmeh, zavračanje, ki ni pošteno, ker je praviloma táko, kot bi te kdo s hrapavo dlanjo božal po riti, namesto da bi te zvest svojemu mnenju pošteno mahnil po čeljusti, da bi vsaj vedel, pri čem si, jebenti. Ne, ne, draga moja, mogoče je že kdaj bilo drugače, a to je zdaj svet pedrov in lasulj in narisanih nasmehov kot tudi patetične žalosti. Tisti, ki jim ne stopi niti ob kravji riti, ti zmeraj očitajo impotentnost.«