Tudi fantje, nekoč prijatelji in sošolci, so tu. Ko se rokujemo, si ne pogledamo v oči. Oči zbegnejo stran. Kot bi imeli drug pred drugim slabo vest. Skrivaj se ocenjujemo: je boljši od mene, je več dosegel, ima boljši avto, več sreče, manjši trebuh, manjšo plešo...? Pač pa je stisk roke ostal isti (tako se mi vsaj zdi). Jožef, najboljši matematik v razredu, ima še vedno mehko roko, vlažno, kot rastlina. Takoj sem ga prepoznal, čeprav dvajset let nisem niti pomislil nanj. Moja roka ga je prepoznala. Rastko ali Rastislav ima široko in hrapavo dlan, trd prijem, stisne, kot da ne bo nikoli spustil. Alojz pa ponudi roko in jo v istem hipu tudi odmakne, da ga vedno uloviš samo za prste. Nasmehnem se, ko se spomnim, kako smo se prav iz tega njegovega rokovanja vedno delali norca. "Pa kaj se zajebavaš! Orng stegni! Daš roko ali je ne daš, to je tu vprašanje." S poslancem Janezom se ne rokujeva, zakaj bi se, reče, saj se vidiva skoraj vsak dan. Kar seveda ni res. Ampak, Janez je politik in povsem normalno je, da pretirava.