Fo, rodil se je leta 1926, je zrasel na severu Italije, nedaleč stran od jezera Maggiore, ob zgodbah, ki so jih pripovedovali ribiči, medtem ko so čistili svoje mreže. Zgodbe so govorile o potopljenih svetovih na dnu velikega jezera, o kamnitih otokih, ki so jih ribiške ladje vlekle za sabo, potem ko so pozabile dvigniti sidro, o ribičih, ki so znali tako zelo zavihteti trnek nad vodo, da se je ta na drugi strani zataknil za cerkveni zvonik in ga izruval; o kipih prelepih boginj v skrivnostnih vrtovih, ki so oživele, spravljale v norost očarane obiskovalce in se pozno ponoči ob svetlobi lune ljubile z njimi. Kot ribiči, medtem ko so njihove široke in hrapave dlani vlekle za mokre vrvi mrež, je Fo leta pozneje, sam na praznem gledališkem odru, znal priklicati pred svoje občinstvo vse narobe obrnjene svetove iz zgodb, ki jih je poslušal v svojem otroštvu: zgodb, ki jih je potegnil iz poveličevane in razkošne zakladnice italijanske literature in zgodovine; in zgodb, ki so se dogajale v času, v katerem je živel. Na ulicah in trgih, v tovarnah in delavskih domovih.