Nisva se skupaj prebudila. Zgodaj si odšla zdoma, oblekla športna oblačila: debele hlače z neštetimi žepi, majico s kratkimi rokavi in Cobainovim obrazom na prsih, obula si visoke preproste čevlje na vezalke, vzela rdečo puhovko, lase si spela v nekompliciran modni čop (takega ima profesorica športne vzgoje na teološki gimnaziji), avtomobilske ključe si pustila doma, vzela si tudi denarnico, ampak kreditne kartice so ostale doma. Prost dan imam. Jutranja radijska poročila mi povedo, da je danes pustni torek. Mislil sem, da bom skočil po nekaj vročih krofov. S kom naj jih zdaj jem? S parketom? Z neumito posodo? Zunaj bom zajtrkoval. Oblečem se za ven: črne žametne hlače, črna majica, črna vetrovka, črna kapa čez ušesa. Sneži. Na ulici opazim tvoje sledi v snegu, na podplatih poševne globoke zareze. Sledim do kavarne. Noter nisi šla. Naročim kavo in dva krofa. Ko prinese, natakarica je stara nekaj čez dvajset, reče, tale dva pa sta si lepo umila vrat. Ja, se nasmehnem. Pojma nimam, kaj se skriva v njenem: tale dva sta si lepo umila vrat. Potem odfrli s svojim kislim ksihtom. Prisede tip iz sosednje stanovanjske hiše. Sam? Ja, odgovorim. Ti tekne? Zelo. V službi? Ne, prost dan imam, rečem. Kje imaš ženo? Nekam je šla. Ja, ženske rade nekam odidejo. Prikimam. Kam bom zavil brez nje, je vztrajen. V Metalko, odgovorim, ključavnice bom zamenjal. A zaradi žene? vpraša. Prikimam. Čez železniške tire komaj pridem. Ogromno snega z neba. Ne topi se, puham v dlani, zvrnem se v sneg in se režim. Ključavnice so blazno drage, izginem iz prodajalne brez njih. Zavijem v mestno modno hišo. Na ženskem oddelku kupim črno dolgo obleko iz svile, čevlje z visokimi petami, krznen plašč s kučmo, ki je podobna polhovki, kupim še črne nogavice, črno perilo, robce s črno obrobo, dežnik potisnem na pult in prodajalko prosim za pomoč. In ko jo pogledam, me skoraj vrže, pred mano stoji žena. Moja žena. Presenetljiva podobnost: enaka frizura, nos je njen, tudi ustnice, lica lepo zaobljena, čelo visoko, lasje speti v preprost čop, mogoče je za kak centimeter višja od moje žene. Prosim, rečem, vsak kos perila in plašč in dežnik in ostalo zavijte v temno rdeč papir. Nimamo papirja! Pa ga kupite, tamle čez, pokažem na cvetličarno, dam ji denar in prodajalka kot da bi bila hipnotizirana - izgine z ženskega oddelka; gledam za njo, hodi kot moja žena, pozibavanje v bokih je izrazitejše, čop je daljši, korak krajši, stopicljast, ramena gibka, prenežna, zadnjica kot polna luna, všeč mi je. Ko se vrne, jo povabim na kavo, pomislim. Zdaj bi moral sestaviti dober scenarij, vztrajati pri pozitivnem sociološkem pristopu, skrbno izbrati besede, raven jezika mora biti popolnoma preprosta, čudežno logična, s svojo biografijo tu nimam kaj iskati, tukaj bi moral originalnost poklicati na pomoč. Fenomenalno, zavpijem, modna hiša se obrne proti meni, dvignem roke, potem položim kazalec na ustnice in glavo potisnem v vrat, oprostite, zaneslo me je, prihaja, ona prihaja v mojo zavest, zaljubil sem se vanjo, ne morem pomagati, prevzela me je, takih žensk kratkomalo ni več, a razumete, mešanica vročice in hladu ... In mogoče ženska poprime še za kakšen ovoj, mogoče bo stvari nesla ven, do praga modne hiše. Naslonim se na pult, preštevam oblačila, znesek bo velik, številka me plaši. Ko se obrnem proti policam z oblačili, z očmi iščem modni dodatek, ki bi jo totalno vrgel, zašumi papir ob mojih ušesih. Lepa barva, kaj, reče prodajalka. Obrnem se, malo počakam, trznem z glavo v desno in levo, potem navdušeno prikimam. Zaprem oči, stopim korak pred njo, njen vonj sesam v svoji nosnici, diši kakor ona, blaženo, čisto, po pesniško. Plačam, škrtnem besedo med zobmi. S kartico, da ne bo nesporazuma. Najprej bo zavila, reče. Pomagam? Ni treba, lahko se sprehodite po oddelku, tam pri oknu so modni dodatki, visoka moda za pomlad in poletje, nekaj praktičnih predmetov. Ampak, gospodična, lahko plačam tudi z gotovino. A želite uveljaviti popust? vpraša. Ne, ne, kje pa, da ne boste imeli dodatnih težav, denar je priročen, prešteješ in ga položiš v blagajno, kartica pa, saj veste, ven in not, potegniti skoz napravo, podpisati, če je zasedena linija, spet od začetka. Kaj pravite? S kartico, je odločna. Dobro, dobro, rečem, sprehodil se bom do okna. Ritensko se oddaljujem: lepo zavija, ravna papir na robovih ovoja, se sklanja, iz dekolteja silijo veliki joški, spretno obrača, potisne ovoj na levo, potegne krzno, ga položi na temno rdeč hrapav papir in spet obrača, zavija, ravna, potem me pogleda. Pokimam in pri oknu dvignem pogled čez njo. Nekam v luči me nese, z bokom zadenem ob polico. Tiho zažvenketa. V stekleni omarici so ure, nakit in prstani. Lepe ure, kovinske, s pretirano širokimi in ozkimi pasovi. Lepotice, zinem, ena bo njena. Gospodična, tole uro bom vzel! Tipkam po steklu, ozre se, spusti ovoj in pohiti proti meni. Iz zvočnikov eksplodira: Kreni proti meni, kreni proti meni ... Zazibljem se v ritmu. Potem nevidna roka utiša glasbo in spet je vse po starem. Zelo lepa ura, reče, skoraj sto tisoč. Zdrznem se, nasmeh reši zadrego, vzel jo bom, kar zavijte jo. A imam avto? vpraša. Odkimam, na vas računam, do cvetličarne boste nesli, povabim vas na kavo, čez cesto, prosim, pomagajte mi! Erika, Erika! kliče po oddelku, gospodu bom pomagala do avta, veliko tega je, deset minut, velja? Ogrne se z delovnim plaščem. In neseva reči v velikih papirnatih vrečkah. Hitiva čez zasneženo cesto, v kavarni je malo ljudi, opaziva zamaskiranega moškega, prikupen klovn, kajpada klovn. V daljavi, na drugem koncu mesta se oglašajo korantovi zvonci. V kavarno jih ne bo, reče, a bova sedla? Sedla bova, rečem, izvolite, vrečke zloživa na stol in ob njega. Naročiva kavo, potem martini, potem kapučino, potem martini, potem spet martini in potem spet martini. Na velikem oknu modne hiše opazim Erikin namrščen obraz. Jo kolegica že pogreša, kar naj jo išče, ne izpustim je, naj stane, kar hoče. Hitro se odločim: če ostane z mano, so vrečke njene.