Knjiga o helenistični arhitekturi je več mesecev ostala kraj za sestanke mlade dvojice. Nathalie Houville in Anastas Branica sta se dobivala na različnih straneh, vendar vedno čim dlje od drugih bralcev, in obiskovala predele, ki jih je avtor študije zgolj na splošno opisal kot 'arkadijske'. Odkrivanje zapletenih podrobnosti je bilo vznemirljivo, a še zdaleč ne tako kot vzajemno odkrivanje drug drugega. Brez pomislekov, vsakdanjih v zunanjem svetu, se je znanstvo tu kmalu zaoblilo v prijateljstvo in se nato razpršilo v ljubezensko čustvo. Prav res, ali ima ljubezen lahko obliko, se je spraševala Nathalie Houville, ko je gledala koprenaste pastele, ki so nastali med njenimi srečanji z Anastasom. Ali pa je to občutje, ki ga je moč opisati samo z okroglimi kredami z dodatkom gumiarabikuma, voska ali parafina, s tem večbarvnim, lepljivim prahom, vtrtim v papir, občutje, ki se v nepreštevnih delčkih zaleze v vsako poro in gubico hrapavega papirja, v vsako neravnino tega hrapavega sveta, in ga spreminja v gladkega, voljnega, znosnega. Da, ljubezen nima znane, ostro določene oblike, pač pa je kot pramen mavrice, neujemljiva, vendar povsod navzoča, kot ta sfumato na njenih risbah.