Morda sem že takrat na neki podzavesten otroški način v Lucianu Pavarottiju videl precej več kot le pevca. Moral je imeti nekaj večjega, da se otrok navduši nad muzikantom v črnem fraku. In na koncu se je res izkazalo, da ni bil le tenorist – bil je roker, popzvezda in še marsikaj. Prav on je bil tisti, ki je opero vrnil množicam in iz nje naredil široko popularno glasbo. Prav on je bil tisti, ki je sezidal most med opero in večino zvrsti moderne glasbe. Prav nič vzvišen ni bil, ko so ob njegovem čistem visokem C-ju hrapavi glasovi Bona, Bryana Adamsa ali Biagia Antonaccija zveneli kot pokvarjene plošče. Nekako se mu je poznalo, da je v otroštvu sanjal o nogometni karieri. Še sreča, da je dovolj zgodaj ugotovil, da nima izbire, ker je bil rojen z zlatim glasom. Namesto da bi postal vratar, je raje sam zabijal gole – in to v Scali, Metropolitanki, na Dunaju, v Parizu in Londonu, enkrat celo v Ljubljani. Kjer koli se je pojavil, se je vpisal med strelce ... Združitev glasbe in nogometa, njegovih dveh največjih ljubezni, je bilo logično nadaljevanje. Ne, ni bilo naključje, da so trije tenorji peli na svetovnih nogometnih prvenstvih in da so jih poslušali tudi vsi tisti tisoči ljubitelji žoge! Pavarotti je prvi dojel, da imata opera in žogobrc mnogo skupnega – oba sta namenjena ljudem in njihovemu veselju.