Bojan Emeršič izvede svojega Stuarta z neko ganljivo mehkobo, in to sprva kot premočrtnega uradnika, ki mu pa srečanje in poroka z Gillian polepšata življenje, in če je kdo kriv za njun razhod, to gotovo ni on, saj sveta zunaj tega, kakor ga razume sam, pravzaprav ne pozna. A vendarle mu ločitev od Gillian da neko novo, nedoumljivo dimenzijo, ki mu je bila do tega trenutka neznana, in v skladu z retrospektivno zasnovo pripovedi lahko sklepamo, da se mu je nova izkušnja morda celo obrestovala. Gregor Baković briljira z ironično retoriko, s katero pa prikriva neko temeljno življenjsko nemoč, iz katere se nemara rodi tudi neprimerna ljubezen do Gillian. Tudi sam se tik pred koncem sreča s seboj na nekem dnu, ko besede ne pomagajo več in se lahko zateče le še v panično dejanje, ki si ga lahko razložimo tudi kot njegov fizični konec. Bakovićev Oliver je, kadar je treba, duhovito lahkoten in luciden, pa tudi teman in razdrt, nepoboljšljivi luzer. Na sredi med obema je Barbara Cerar kot Gillian, ki se ji stvari bolj dogajajo, kakor da bi sama hote vplivala nanje, Stuart jo prepriča s svojo naivno preprostostjo, Oliver pa najprej z nevsiljivo vztrajnostjo, potem pa morda kot nekdo z lastnostmi, ki jih pogreša pri Stuartu. Njej se ljubezen dogaja in tudi sama je njen vir, pri čemer bi težko rekli, da deluje iz nekakšnega koristoljubja, in še manj, da se zgolj prepušča: ljubezen je nekaj, kar preprosto je in čemur se neprestano in vedno znova (z rahlim strahom, pričakovanjem, vdanostjo) čudi, nekaj (naj)višjega, pa čeprav so njene manifestacije včasih tako prekleto banalne …