Del tega zavajanja je tudi govorjenje o znameniti »zunanji pravičnosti« (odločanje »ex aequo et bono«) kot načelu, ki naj bi edino moglo rešiti ta problem. Tudi če bi bilo to res, bi za njegovo uporabo potrebovali privolitev Hrvaške, ki je v tej točki seveda nikoli ne bo. Seveda bi določanje meje po tem načelu za nekaj točk ali odstotkov izboljšalo naš položaj in naše izglede na čim ugodnejšo rešitev – hudo zavajanje (ali morda samoprevara?) pa je misliti, da bi po tem načelu Slovenija lahko dobila nazaj savudrijsko obalo in rt, torej ozemlje, ki ga je Hrvaški pred pol stoletja sama prepustila. Tudi če bi, kot očitno goji prazne upe g. Tomaž Kokot (Dnevnik 3. decembra), o sporu odločalo haaško sodišče po načelu »zunanje pravičnosti«, tudi po tej pravičnosti Sloveniji ne bi moglo prisoditi ozemlja, ki sploh ni predmet spora. In še več: tudi če bi bilo to ozemlje predmet spora, že iz rimskih časov velja pravno in moralno načelo »volenti non fit iniuria« – po domače: če si nekaj sam hotel ali hote storil, potem se ti pač ni zgodila krivica. In nam torej celo po načelu pravičnosti nihče ne more dati nazaj ozemlja, ki smo ga Hrvaški sami prepustili. To bi lahko naredili le Hrvati sami – da tega nikoli ne bodo naredili, je pa menda vsakomur jasno.