»Ne sodim med ljudi, ki za vsakim manj običajnim pojavom vidijo zaroto, čeprav verjamem, da je vedno na voljo dovolj norih ljudi na dovolj pomembnih položajih, da bi res lahko kakšno zakuhali. V konkretni zadevi pa preprosto ne verjamem, da bi lahko bil kdo dovolj naiven, da bi verjel v pozitiven rezultat igranja z epidemijo, ki je z ekonomskega vidika morda še kompleksnejši pojav kot z zdravstvenega, zaradi česar so posledice neposrednih in posrednih vplivov na gospodarstvo izjemno nepredvidljive. Misel, da bi nekdo hote sprožil epidemijo iz političnih razlogov, je zato precej perverzna. Vsekakor pa je lahko razpihovanje debat o epidemiji in širjenje strahu za politiko kratkoročno koristno psihološko orožje, ustvarjanje dimne zavese, ki vsaj delno zakrije pravo dogajanje v gospodarstvu in odtegne pozornost prebivalstva od resnejših problemov. V Mehiki je to hitro razvrednotenje domače valute, pa tudi zadolževanje pri mednarodnih finančnih institucijah. Na daljši rok pa to seveda dogodke, ki jih povzročajo strukturna neskladja v gospodarstvu, samo nekoliko odloži. Po svoje to spominja na slovensko intenzivno mahanje z novimi davčnimi razredi in večjimi mejnimi stopnjami obdavčitve, ki naj bi odvrnilo ljudi od razmišljanja o vladnih idejah, da bi bilo morda koristno državi plačevati socialne prispevke tudi od gojenja solate v domačem vrtičku. Za Mehiko se zdi, da je že samo »obešanje novice na veliki zvon« sicer nujno, vendar ne koristno početje. Upoštevati moramo njeno povezanost z gospodarstvom sosednjih ZDA, tako pri izvozu kot migraciji delovne sile, pa tudi siceršnji pomen izvoza mesa in kmetijskih pridelkov. Ob dejstvu, da so Mehičani že pred izbruhom epidemije napovedovali, da se bo zaradi padca cen surove nafte in predvsem globalne krize njihov BDP v letu 2009 zmanjšal za 4,4 odstotka, epidemija pa lahko zaradi manjšega izvoza in zastoja v turizmu ta podatek podvoji, se zdi malo verjetno, da bi politika tvegala predolgo igranje s strahom.«