Odločba ustavnega sodišča, po kateri je treba za nazaj priznati stalno prebivališče vsem, ki so jih leta 1992 izbrisali iz registra stalnih prebivalcev in vpisali v register tujcev (med statusoma je seveda pomembna razlika), je gotovo eden najbolj neprijetnih projektov, ki jih mora izpeljati ministrstvo za notranje zadeve. Neprijetnih zaradi madeža, da ne spoštuje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki ga je Slovenija dobila pred svetovno javnostjo. Seveda pri tem ne gre pozabiti, da je bil izbris predpisan z zakonom, ki ga je sprejel parlament in so ga državni uradniki izvedli po zakonu. Ta pa je dovoljeval le dve možnosti: državljani drugih republik nekdanje SFRJ so lahko zaprosili za državljanstvo, v nasprotnem jim je junija 1991 sprejeti zakon o tujcih napovedal, da bodo čez pol leta postali tujci. Ljudi, ki državljanstva niso hoteli, ostali pa bi stalni prebivalci naše države, zakon ni vključeval, in to so tedaj nehote ali hote spregledali tako predlagatelji zakona kakor poslanci, ki so ga sprejemali v takratni še tridomni skupščini. Stare grehe je vedno težko popravljati in pravno formalno je težko oporekati ministru Bohincu, ko pravi, da pri popravljanju te napake noče delati novih napak.