Namen te razprave je zelo skromen. To ni poskus zarisati polje nestrpnosti, ampak bolj poskus določitve meje kritike nestrpnosti, če kaj takega, kot je kritika nestrpnosti, sploh obstaja. Nekaj povsem drugega je namreč evidentiranje nestrpnosti bodisi v medijih bodisi neposredno v političnem prostoru. Evidentiranje nestrpnih pojavov, tekstov ali izjav samo po sebi še ne pomeni – oziroma vsaj ne nujno –, da imamo opravka tudi z razmislekom o nestrpnosti. Čeprav je po drugi strani še kako res, da že izbor pojavov, ki da so nestrpni – selekcija in njihova ureditev, postavitev v članku, ki govori o nestrpnosti – metoda, vsak zase predstavljajo miselni akt, ki je vse prej kot samoumeven. Realnosti ne predstavlja nevtralno, temveč na neki način že posega vanjo, tj. s tem, ko govori o njej, realnost že preoblikuje. Poskušal bom opozoriti na primer napačnega sklepanja o razširjanju nestrpnosti, pravzaprav zgolj na tisto napako, za katero menim, da je povezana s teoretskim konceptom, ki ga je razvil norveški teoretik Jon Elster in ga poimenoval z »essentially by-product«. Predhodnika tega koncepta je mogoče najti že v Aristotelovi Fiziki. Čeprav se Elster nanj ne sklicuje, sta nazornost Aristotelovih primerov in jasno izražena poanta nadvse primerni za uvod v problem stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Znotraj smotrne vzročnosti (causa finalis) Aristotel posebej omenja dve vrsti naključnih vzrokov, torej takšnih, ki ne učinkujejo niti po nujnosti niti v večini primerov: tyche in automaton, slučaj in samodejnost. Oba omenjena tipa vzročnosti veljata za stvari, ki se dogajajo »zaradi nečesa«, torej z določenim smotrom, vendar atomaton in tyche zajemata dogajanja, katerih rezultat je nepredvidljiv. Aristotelov primer slučajnosti, tyche, je sicer nadvse preprost, a ni brez muhavosti: »Nekdo bi prišel, da bi dobil nazaj denar, medtem ko je njegov dolžnik pobiral prispevke za obed, če bi vedel; vendar pa ni prišel zaradi tega, temveč se mu je pripetilo, da je prišel, in pripetilo se je, da je to storil zaradi pridobitve denarja: in to ne zaradi tega, ker bi večinoma zahajal v ta prostor, niti po nujnost: smoter, to je pridobite nazaj, ni med vzroki, ki so v njem, temveč spada med predmete odločanja in zadeve, ki so po mišljenju: in prav tedaj se pravi, da je prišel slučajno ...«1 Če bi kdo hotel to eliptično formulacijo, kakor pravi prevajalec teksta, razgrniti in se tako znebiti muhavosti primera, bi seveda v naslednjem koraku izgubil poanto. In prav res je Moebiusov trak ustrezna topološka reprezentacija zgornjega primera. Če bi denimo na zgornjo stran traku posadili mravljo, kakor v primeru Esherjeve upodobitve, in bi pod njo zarisali črno piko, ki naj predstavlja smoter dejavnosti v trenutku, ko se je začela, potem bi mravlja, s tem ko bi obhodila trak po dolžini, prav to piko zgrešila; znašla bi se na hrbtni strani traku. Gre namreč za to, da niso zgolj stavki eliptični, temveč je to bistvo samega primera. Predpostavljati je namreč treba, da Aristotelov »nekdo« sicer je prišel »zaradi nečesa«, toda to NI pravi vzrok njegovega delovanja. To nekaj, zaradi česar je prišel, ni bilo tisto, kar je izpolnil. Nekaj se je odvrtelo v prazno. Zato Aristotel pravi, da »vzrok tega, da bi nekdo slučajno šel na trg in naletel na nekoga, ki bi ga sicer hotel, toda ni menil, da ga bo« NI »njegovo hotenje, da gre kupovat na trg«2. Nekdo »je hotel, toda ni menil«, da bo srečal svojega dolžnika s polnimi rokami denarja. Zakaj pravzaprav gre, odkod temu smotru, »terjatvi denarja«, ta moč, da za vnazaj nastopi kot vzrok celotnega delovanja? Poanta je seveda v učinku nenadnega srečanja s usodno situacijo »hotenja«. Slučaj nastopi takrat, kadar so do zadnjega izpolnjeni pogoji za uresničitev točno tistega, kar protagonist sicer »hoče«, a česar z aktualno dejavnostjo nima v mislih. Svoje hotenje – vrnitev denarja – določi iz nastopa nenadejane situacije, pravzaprav pa je situacija sama po sebi že popolna (»dolžnik je pobiral denar«), poskrbeti je treba le še za tisti minimalni dodatni impulz hotenja. Povsem drugačna logika obvladuje Aristotelov koncept »to automaton«, samodejnosti. Samodejnost nastopi, »kadar se na področju tistih stvari, ki se nasploh dogajajo zaradi nečesa, zgodijo stvari – ne zaradi tega uspeha –, toda njihov vzrok je izven njih. (...) Dokaz za to je izraz ‘zaman’, saj se izreka tedaj, kadar iz tega, kar je bilo storjeno zaradi drugega, ne izhaja to, zaradi česar je bilo storjeno ...«3. Primer, ki ga predstavi Aristotel, je inverzno nasproten primeru tyche, primeru slučajne vzročnosti. Pravi: »če je hoja zaradi odvajanja, če pa do njega sprehajalcu ni prišlo, pravimo, da se je zaman sprehajal in je bila njegova hoja zaman, ker je zaman prav to, da nekaj, kar se vzpostavi zavoljo drugega, ne dovrši tisto, zaradi česar se je zgodilo...« Poenostavljeno rečeno, neko delovanje postane avtomatizem takrat, ko »zaradi česar« delovanja preprosto umanjka oziroma se ne dovrši; ko se tisto, za kar si je oseba z delovanjem prizadevala, izmakne. Delovanje se sklene samo v sebi, smoter pa ostane zunaj krožnice, ki jo to delovanje zariše. Če smo pri slučaju imeli opravka s tako rekoč dovršeno situacijo4, ob kateri je nastopilo hotenje, ki je preglasilo vsa prejšnja hotenja, potem imamo tu opravka s hotenjem brez dovršitve, s praznim hotenjem. Poskušajmo zdaj opredeliti automaton in tyche skupaj. Aristotel namreč trdi, da »so po slučajnosti [tyche] tiste stvari s področja samodejnosti [automaton], ki morejo biti predmet izbire.« Vzajemno razmerje tega dvojega pa je tisto, kar poskuša Jon Elster formulirati z logiko stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Dvojni Moebiusov trak nudi topološko strukturo, ki lahko njuno razmerje na zelo preprost način pojasni. Seveda s poudarkom, da ima vsaka polovica traku svojo hrbtno in sprednjo stran: »Hrošč, ki bi lezel med obema trakoma, bi ju lahko obkrožil neskončnokrat, in pri tem bi vedno hodil pa enem traku, medtem ko bi drugi drsel vzdolž njegovega hrbta. Nikjer na njegovi poti tla ne bodo srečala stropa. Inteligenten hrošč bi zaključil, da hodi med površinama dveh ločenih trakov. Toda predpostavimo, da bi hrošč zaznamoval točko na tleh in potem krožil okoli traku dokler ne bi zopet prišel do znamenja. Znamenja ne bi našel na tleh, temveč na stropu. … Hrošč bi tako moral pokazati precejšnjo domiselnost, da bi dojel, da so tla in strop pravzaprav ista stran enega samega traku.« 5 Tako kot je slučajnost in samodejnost, vsako posebej, mogoče ponazoriti s topološko strukturo enojnega Moebiusovega traku (glej zgoraj), tako je z dvojnim Moebiusovim trakom mogoče ponazoriti slučajnost in samodejnost, vzeti skupaj. V prvem primeru je poanta zadeta prav s tem, da se Esherjeva mravlja, ki začne svoj obhod na sprednji strani traku, na koncu nujno znajde na njegovi hrbtni strani traku. Skozi dejavnost se uresniči nenadejan smoter (tyche) ali pa na koncu zgreši začetni, nameravani smoter (automaton). Ali se uresniči smoter, s katerim nam na pladnju postreže situacija (hotenje »vrnitve denarja«) ali pa se zaman ženemo za zadanim ciljem in ostanemo na koncu zgolj s praznim hotenjem. Drugi primer, dvojni Moebiusov trak, pa ponazarja obe premeni skupaj, saj zanj ne velja le, da se sprednja stran zavihne v hrbtno, temveč se sprednja stran prve polovice traku zavihne v hrbtno stran druge polovice. Medtem ko v enojnem Moebiusovem traku ena stran zgolj prehaja v drugo, je v dvojnem navzoče še to, da je absolutno izključeno, da bi dve hrbtni (ali dve sprednji) strani obeh polovic bile obrnjeni druga proti drugi. Če hrošč hodi po hrbtni strani prve polovice, mu vzdolž hrbta nujno drsi sprednja stran druge in obratno, seveda. Natanko to pa je že poanta stanj, ki so bistveno stranski proizvod. Ta ni zgolj v tem, da lahko ne dosežemo smotra dejavnosti, temveč ga z določeno dejavnostjo nujno ne moremo doseči, tj. v primeru, če si zanj načrto prizadevamo. Kakor, denimo, ne moremo hote pozabiti nekega x, saj če si namenoma prizadevamo pozabiti x, posredno prav mislimo nanj. Na neki način je podobno že pri Aristotelovem tyche, saj lahko predvidevamo, da če bi tista oseba hotela izterjati denar od svojega dolžnika, prav na trg ali v obedovalnico ne bi zavila, tj. iskala bi ga drugje: potemtakem bi ga zgrešila. Nujni pogoj uresničitve njene želje je torej v tem, da nanjo ne misli.