Nezaupnica strankam. Predlog neodvisnih poslancev izpolnjuje minimalne standarde, ki jih pred »rušitelje« katerekoli vlade postavlja z novo ustavo uveden institut konstruktivne nezaupnice: predlagali so osebo, ki je pripravljena zastaviti svoje ime, vzeti v zakup tveganje, ki je povezano z morebitnim neuspehom, ter vso stvar vložili v skupščinsko proceduro. Dejstvo, da so hote obšli fazo predhodnega medstrankarskega dogovarjanja o programu in sestavi vlade - zaradi česar mag. Voljč ni kandidat niti ene izmed strank, kaj šele, da bi bil skupni kandidat predhodno formirane koalicije strank - neodvisni poslanci to pojasnjujejo s sklicevanjem na »zlo usodo« doslejšnjih medstrankarskih pogajanj o novi koaliciji: vsa so se sfižila, komaj so dodobra stekla. Obtičala so nekje v predparlamentarnem prostoru, tako da do uradne vložitve kandidatuture v skupščinski postopek nikoli ni prišlo. Sedaj je predlog pred poslanci, neodvisni pa upe na svoj uspeh črpajo iz prepričanja, da bodo poslanci strankarske direktive to pot postavili v oklepaj in glasovali izključno po svoji vesti. Kot argument navajajo doslejšnjo glasovalno vedenje poslancev v »kritičnih trenutkih«: ob zakonu o plebiscitu, brionski deklaraciji, ustavi itn. Oziroma, kot se je na petkovi tiskovni konferenci izrazil neodvisni poslanec Bogo Rogina: »Mi se ne obračamo na stranke. Mi trkamo na zavest poslancev kot takih.« Zamenjava obstoječe vlade naj bi bila tako dojeta kot nekaj, kar je v nacionalnem interesu vseh. Toda, če sem, denimo, krščanski demokrat, se »moj« nacionalni interes slej ko prej »začuda« prekrije s strankarskim interesom po ohranitvi Peterletove vlade, če sem opozicionalec, pa z interesom po njeni zamenjavi. Nasploh je kakršnokoli »trezno«, »modro« opredeljevanje poslancev, se pravi opredeljevanje, ki prečka siceršnje strankarske meje, možno le v »umirjenem« ozračju, kjer so strankarske in druge politične strasti postavljene v ozadje. Pričakujemo lahko, da bo druga, za ohranitev obstoječe vlade neposredno zainteresirana stran, storila vse, da temu ne bi bilo tako. »Pluralizirani« časnik je, denimo, že priobčil, da je žena mag. Voljča »hči srbskega oficirja JNA« itn. Če se bo nadaljevalo v tem stilu, lahko pričakujemo, da bomo v naslednjih dneh izvedeli ne le za vse kandidatove pregrehe, ampak tudi za vse grehe njegovega sorodstva - tja nekje do petega kolena. Zato bo glasovanje o novem mandatarju bržkone potekalo ne le po strogo strankarskih, ampak tudi velikih ideoloških ločnicah, kjer utegne kot skrajni člen niza alternativ, ki se bo pričel s parom, »ali Peterle ali Voljč«, znova nastopiti velika dilema, »ali demokracija ali (povratek v) komunizem«. Na dlani je, da lahko v takšni kostelaciji mandatarski kandidat upa le na toliko poslanskih glasov, kolikor strank ga bo pripravljeno podpreti.