literature pridobil, je svetoval mnogo skupinam, da so kostumsko podobo prilagajale smernicam razvoja folklorne dejavnosti. Poznal in upošteval je stališča Makarovičeve, ki so se z leti spreminjala, in pozna stališča njenih sodobnikov, tako da še danes svetuje mnogim, ki se nanj obračajo po pomoč. Razvoj kostumiranja folklornih skupin je zaznamoval Bruno Ravnikar, zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je intenzivno usmerjal folklorno dejavnost in predaval na seminarjih – tudi o tem, kakšni naj bi bili folklorni kostumi. Blizu mu je bila (in mu je) njihova uniformnost, ki se ji pridružuje stilizacija, čeprav je na primer pri odrski postavitvi plesov iz Ribniške doline, ki jo je pred leti pripravil za Veteransko folklorno skupino Tine Rožanc, pristal na povsem neuniformno oblikovane folklorne kostume, kakršne je na podlagi raziskave, ki jo je sama opravila, kreirala Alenka Pakiž. Janja Žagar, ki že od devetdesetih let 20. stoletja predava na začetnih seminarjih za vodje otroških/odraslih folklornih skupin in na drugih seminarjih, ki so posvečeni razkrivanju področja oblačilne dediščine folklornikom, večjega jasno zaznavnega in neposredno opaznega vpliva nanje nima. Zakaj? Zato ker se zavestno odmika od kostumiranja folklornih skupin in nanje ne želi neposredno vplivati. Njena predavanja na seminarjih niso taka, da bi dala takojšnje rezultate, je pa njeno podajanje vsebin temeljito in bistveno pomaga pri ozaveščanju folklornikov in pravilnejšem doumevanju nekdanjih načinov oblačenja in folklornih kostumov, ki nekdanje oblačilne razmere interpretirajo. Lahko bi zapisal, da konkretne kostumografije, ki bi jih za folklorne skupine pripravila Janja Žagar, ne obstajajo, vseeno pa so v tistih, ki so nastale v zadnjih letih, opazna prav njena spoznanja in načela, ki jih razkriva na svojih predavanjih, namenjenih folklornikom. Nenazadnje je odločilno zaznamovala moj odnos do kostumiranja folklornih skupin. Prav gotovo sem na razvoj kostumiranja folklornih skupin hote ali nehote vplival tudi jaz, ko sem ob koncu osemdesetih let in v devetdesetih dokaj intenzivno in povsem praktično izdeloval folklorne kostume za skupine, v katerih sem deloval, in za nekatere druge; poleg tega sem od devetdesetih let do začetka tretjega tisočletja kot strokovni spremljevalec vrednotil kostumografije na srečanjih predstavljenih skupin; in nazadnje kot samostojni strokovni svetovalec za folklorno dejavnost pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, kjer po službeni dolžnosti usmerjam razvoj folklornih skupin (načrtujem seminarje, predavam na njih, pripravljam razpise za sofinanciranje nakupov folklornih kostumov …).224