Že sama besedica »razvajenost« spravlja starše v strah in stisko. Vzgojiti in imeti v hiši razvajenega otroka je nekakšen poraz za starše in le malo staršev je pripravljenih priznati, da jim je uspelo vzgojiti razvajenega otroka. Tako je postala to nekakšna tabu tema, o kateri se pogovarjamo največkrat takrat, ko je govora o sosedovem otroku. Kajti naš otrok je le težko razvajen … in še takrat ko slutimo, da je mogoče pa le razvajen, si vztrajno zatiskamo oči. Nihče ne razvadi svojega otroka čez noč in nihče ga ne razvaja zato, da bi imel kasneje otrok težave. Verjamem, da večina staršev dela tako, kot najbolje zna in tako je tudi z razvajanjem. Če bi se več pogovarjali o tem, bi bili bolj odkriti do svojih napak in če bi se jih zavedali, potem bi mogoče hitreje in bolje reševali ta problem. Ko se starši hote ali nehote primerjamo pri svoji vzgojni uspešnosti ali neuspešnosti, bi morali vedeti, da je skupek vseh dejavnikov v družini tisti, ki šteje h končnemu rezultatu. Tudi otroci so si tako različni med seboj, da ne moremo zagotoviti enakega razvoja kljub enakim vzgojnim metodam. Zato pri razvajenosti velja pravilo odkritosti in jasnega cilja. To pomeni, da se s partnerjem, učitelji, starimi starši ali s prijatelji odkrito pogovarjamo o otrocih in o tem, kaj je dobro zanje in kaj jim škoduje. Včasih starši ne vidimo realne sličice svojega otroka in se tolažimo, da ni razvajen, da ima le slab dan, da je polna luna, da je pač takšen karakter, da je edinec, da je bil bolan … Izgovorov je toliko, kot je staršev. Ko nas partner, babica, učitelj ali nekdo od prijateljev prijazno opozori, da nas otrok izkorišča smo največkrat užaljeni in se takoj postavimo v obrambo sebi in otroku. Mogoče bi bilo boljše, če bi vprašali, zakaj tako mislijo in kako mislijo, da bi lahko to izboljšali. Najslabše je, če se v takšnih primerih obnašamo kot noji in zarijemo glavo v pesek, misleč, da se bo problem rešil sam od sebe. Otroci niso in ne morejo biti naši življenjski projekti, preko katerih uresničujemo naše želje iz otroštva ali svoja pričakovanja. So samo otroci in to je dovolj, da jim želimo najboljše. In tako smo že pri cilju naše vzgoje. Starši si želimo imeti srečne, zdrave in samostojne otroke. Kaj je torej potrebno storiti za to? Naj otroka nikoli ne pohvalimo, ne »pocrkljamo«, mu ne dajemo sladkarij in ga vzgajamo v vojaškem duhu, da slučajno ne bo postal razvajen? Mogoče bi se za začetek samo pogovarjali o tem in opazovali svoje besede in dejanja. Kdaj otroku nekaj damo in zakaj? Da se znebimo občutka krivde, ker smo ves dan delali? Mu kupimo sladkarije zato, da ne joče? Razvajenost je veliko več kot vrečka bonbonov …