Vse večje neskladje med potrebami in finančnimi možnostmi na tem področju z velikimi težavami rešujejo celo razvite države z veliko večjimi dohodki in proračuni, pri nas pa, vsaj tak je občutek, se problema še ne zavedamo dobro. V tem trenutku bi morali imeti že narejene načrte, kako priti do novih finančnih sredstev za oskrbo starostnikov, in zanje imeti tudi konsenz v družbi. Prav tako bi morali že zdavnaj začeti široko družbeno akcijo spreminjanja odnosa do starostnikov, od vzgoje najmlajših do obvez starejših generacij. Pri slednjem imam v mislih predvsem moralno obvezo vseh nas, da aktivno sodelujemo pri pomoči starostnikom vsaj dve uri na mesec. Že do sedaj prisotno brezbrižnost ali če hočete lahkotnost, s katero se lotevamo tega problema, še poglablja minister za zdravje, ki z obljubami, všečnimi za naša ušesa, v okviru potrebne zdravstvene reforme korenito spreminja le sistem zdravstvenega zavarovanja in ob tako rekoč enakih sredstvih za zdravstvo obljublja Indijo Koromandijo. Hote ali nehote pozablja, da bomo samo za nego vse večjega števila ostarelih potrebovali znatno več finančnih sredstev.