Da, a z bistveno razliko, ker se je nekaj takega lahko uresničevalo v nekdanji skupni državi. Ob tem pa se je hote ali nehote pozabilo, da je tedanji jugoslovanski trg sestavljalo 22 milijonov ljudi, ki je požiral vse domače blago, če je le bilo konkurenčno. Tedaj se je dalo veliko zaslužiti z mednarodnim prometom, da ne omenjam domačega turizma, ki je Hrvaški prinašal lepe denarce, pa tudi močnega trgovskega ladjevja, ki je s prevozi ustvarjalo velik devizni priliv. Tako je bila Hrvaška izrazito devizno aktivna, zato so obstajale možnosti za večji uvoz, kajpak ob ustreznih spremembah v gospodarski strukturi, ki bi posodabljale proizvodnjo, zdaj pa nimamo niti blaga za menjavo. Takšna je bila pot Hrvaške v deficitarno državo, ki se je znašla pred bistvenima nalogama: zmanjševanje uvoza, ki je v minulih petih letih dobil krila, in pospeševanje izvoza. Paradoksno pa je, da je gospodarska rast vezana na uvoz, brez katerega ni mogoče doma skoraj ničesar izdelati za izvoz, na ta sklop pa se veže odplačevanje dolgov itd. Vse je prepleteno in zavozlano.