Literaturexpress je naposled dosegel točko popolne uresničitve in se dokončno ustoličil kot eden najbolj zanimivih in plodnih literarnih projektov v poslavljajočem se stoletju. Kar je bilo v začetku, še tam v Lizboni, videti nemogoče, je postalo resničnost; več kot sto pisateljev iz domala vseh evropskih držav se je po skoraj sedmih tednih vožnje z vlakom vrnilo domov kot velika srečna družina. Seveda Berlin ni samo dom tega enkratnega projekta, temveč tudi same ideje, ki je lahko zrasla samo v tem čudovitem odprtem mestu. Vse tiste meje, ki so jih pisatelji z vlaka literature lomili skupaj z železniškimi pragovi, so dokončno razpadle na osrednji železniški postaji te metropole. Sprejem, ki se je še tam v Kaliningradu zdel bizaren in neresničen, je na berlinskem peronu postal nekaj popolnoma normalnega in celo pričakovanega. Navsezadnje so si pisatelji to tudi zaslužili: malce zato, ker so vse skupaj sploh vzdržali, še bolj zato, kar so s seboj prinesli. Izkušnja, ki je verjetno ne bodo nikoli pozabili, je hote ali nehote postala kažipot za vse naslednje napore, da se Evropa združi tudi v literarnem smislu.