»Rekla je, da bo plesala z mano, če ji prinesem rdečih vrtnic!« je žalostno vzdihnil mlad študent. »Toda v vsem mojem vrtu ni niti ene rdeče vrtnice!« Slavec, ki je sedel v svojem gnezdu na hrastu, ga je slišal, pa je pokukal skozi listje in se presenečeno začudil. »Nobene rdeče vrtnice ni v vsem mojem vrtu!« je vzdihnil študent in njegove lepe oči so zalile solze. »Ah, kako majhne stvari lahko uničijo srečo! Prebral sem vse, kar so napisali modrijani, in dokopal sem se do vseh skrivnostnih globin filozofije, pa vendar je moje življenje strašno bridko, ker nimam rdeče vrtnice!« »Vendar je tu naposled nekdo, ki ima zares rad!« je rekel slavec. »Noč za nočjo sem pel o njem, čeprav ga nisem poznal. Noč za nočjo sem pripovedoval zvezdam njegovo zgodbo in zdaj ga vidim. Njegovi lasje so temni kakor hijacintov cvet, njegove ustnice so rdeče kakor vrtnica njegovega hrepenenja, toda vihar ljubezni je spremenil njegov obraz, da je bled kakor bela slonova kost, in žalost je pritisnila svoj pečat na njegovo čelo.« »Kraljevič prireja jutri ples,« je mrmral mladi študent. »In ona bo tam. Če ji prinesem rdečo vrtnico, bo plesala z mano do zore, če ji prinesem rdečo vrtnico, jo bom držal v svojih rokah in glavo bo naslanjala na moje rame in njena roka bo v moji roki. A ker v mojem vrtu ni rdeče vrtnice, bom sedel sam in zapuščen, in ona se bo vrtela mimo mene. Še ozrla se ne bo vame in meni bo počilo srce.« »To je pa res nekdo, ki resnično ljubi!« je rekel slavec. »Kar jaz opevam, je zanj trpljenje. Kar je meni radost, je njemu muka. Prav gotovo je ljubezen čudovita stvar. Dragocenejša je kakor smaragdi in dražja od najdražjih opalov. Ne biseri ne granati je ne morejo preplačati in niti ni na prodaj na trgu. Trgovci ne morejo kupčevati z njo niti se je ne da odtehtati z zlatom.« »Godbeniki bodo sedeli na svoji galeriji,« je rekel mladi študent. »Igrali bodo na svoja godala in moja ljubljenka bo plesala ob zvokih harfe in gosli. Plesala bo tako lahkotno, da se njene noge ne bodo dotikale tal, in dvorjani v svojih svetlih pisanih oblekah bodo rojili okrog nje. Z mano pa ne bo plesala, ker ne bom imel rdeče vrtnice!« In vrgel se je v travo, zakopal obraz v dlani in zajokal. »Zakaj pa jočeš,« je vprašal zeleni kuščar, ki je z veselo zavihanim repkom tekel mimo njega. »Saj res, le zakaj?« je rekel metulj, ki je skakal za sončnim žarkom. »Joče, ker bi rad imel rdečo vrtnico,« je rekel slavec. »Zaradi rdeče vrtnice!« so vzkliknili. »To je pa res smešno!« In mali kuščar, ki je precej zaničljivo gledal na vse, se je celo glasno zasmejal. Slavec pa je razumel skrivnost študentove žalosti. Tiho je sedel na hrastu in razmišljal o skrivnostni ljubezni. Nenadoma je razprl svoja rjava krila za polet in se dvignil visoko v zrak. Kakor senca je letel skozi log in kakor senca je jadral čez vrt.