Odgovori na ta vprašanja so se pričeli nakazovati v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih, ko je Abraham Maslow v svoji Psihologiji biti prikazal ugotovitve o obstoju zelo visoke stopnje psihološkega razvoja posameznika s povsem drugačno hierarhijo vrednot. Tako se je po Erichu Frommu razvilo tudi hipijevsko geslo, da je bolje biti kot imeti. Približno deset do petnajst let kasneje je iz Piagetove evolutivne psihologije izšla Kohlbergova šola, ki je empirično dokazala, da obstajajo stopnje postkonvencionalnega moralnega razvoja. Za te stopnje seveda ni značilno kognitivno podrejanje sofisticirani etiki ali celo emotivno podrejanje masovni morali, ki temelji samo na strahu pred drugimi. Prav nasprotno! Stopnjo moralne vzrasti merijo z višino dviga nad masovno moralo in formalnopravno logiko nad t. i. stopnjo 'interindividualne moralne presoje'. Gre čisto enostavno za raven psihološke avtonomnosti, ki jo je dosegel posameznik. Ta ne podlega pritiskom okolja, javnosti, politike, državno inducirane preganjavice itd. To učenje se je še zlasti razširilo, ko je Robert Kegan v sedemdesetih letih objavil svojo knjigo z naslovom Razvijajoči se jaz (Evolving Self). Danes je to učenje ponekod že tako splošno znano, da celo popularni časopisi, kakršen je New Yorker, izhajajo iz izrecne predpostavke, da je o občutku za človekove pravice mogoče govoriti šele na tej ravni avtonomne moralne presoje. Gotovo, saj večino človekovih pravic ogroža prav država. Pred Evropskim sodiščem je na primer tožena stranka vedno država.