Slovenci smo s svojo revno restitucijo kapitalizma padli z jasno začrtane poti, ki je vodila v točno tisto prihodnost, o kakršni so lahko samo sanjali pripadniki Clintonove generacije (ki so resno jemali tako Tita kot samoupravljanje), padli, pravim, v regresivno zgodovinsko luknjo in smo zdaj na najboljši poti, da postanemo tisto, kar Hrvati pravijo, da smo: kmečko-klerikalna provinca. K temu sta odločilno pripomogla slovenska psihologija niča in iz njega izvirajoči shizoidni nacionalizem, šovinizem itd., na katerega se je nadgradila pristna psihopatskost. Tako je razpadla Jugoslavija, tako se je spodusla (prej institutcionalizirana, a ne dovolj ponotranjena) hierarhija vrednot in smiselnosti in tako je, to je že treba reči, prevladala reprezentativna demokracija. Ker pa je demokracija brez izvirne in ustvarjalne politične pobude samo način (proces), s katerim naj pride do izraza masovna psihologija najnižjega skupnega imenovalca -- in to je tisto, kar ima demokracija skupnega s komericalizacijo -- je zdaj prišla do političnega izraza vsa s kmečkimi vrednotami obremenjena resnica o balkanskih narodih, ki niso ne razumeli ne cenili zgodovinskega potega svojega prejšnjega političnega sistema. Tisti, ki smo na to že tisti čas opozarjali -- in sam bi to lahko izdatno dokumentiral -- se zdaj ne moremo tolažiti, češ saj smo vam pravili, nikar itd. Taki smo zdaj postavljeni smo v pozicijo pravega sartrovskega absurda.