Avtor razstave in besedila v zgibanki, ki jo spremlja, Veselin Mišković, se je pri izbiri poleg kraja nastanka odločal še po kriteriju estetske kvalitete, posebej likovne opreme zemljevidov, saj sta se kartografija in likovna umetnost prek tehnike bakroreza med seboj dopolnjevali, imena risarjev, kartografov, grafikov in založnikov pa prepletala. Če povzamemo avtorja, ima razstava dve jedri: prvo je kartografska in grafična produkcija časa prve polovice 18. stoletja, v umetnostni zgodovini označenega za ljubljanski barok, drugo pa je povezano z Zoisovim krogom preporoditeljev, »ki so pripravili sistematsko podlago na področju zgodovine, jezika in književnosti za začetek zgodovinskega procesa, ki se je končal z nastankom slovenske nacije«. Ker gradivo obravnava tudi s socialnega vidika, ga zanimajo takratne družbene in kulturne razmere, saj »zemljevid ni objektivna slika terena, temveč je nujno ideološki artefakt, ki odslikava hierarhijo vrednot v konkretni družbi«. To se svojevrstno odraža v pripravi zemljevidov za Linhartov Poskus zgodovine dežele Kranjske, kjer zaradi teze, da obstaja neprekinjen razvojni lok od karantansko-panonske slovanščine do slovenskega jezika in njenih dialektov, niso vrisane meje, marveč označena območja, kjer se je ta jezik uporabljal.