Abraham Maslow je potrebe razdelil na osnovne, tj. tiste, ki so pomembne predvsem za človekovo preživetje, in na višje potrebe, ki jih je imenoval tudi potrebe po osebnostni rasti. Glede na njihovo moč in pomembnost za preživetje jih je razvrstil v t. i. hierarhijo potreb. Ponazoril jo je s piramido (glej sliko 7.5). Na najnižji stopnji v hierarhiji so najosnovnejše potrebe. Potrebe na nižji ravni morajo biti praviloma zadovoljene, preden začutimo potrebe na naslednji, višji stopnji. Dokler niso zadovoljene fiziološke potrebe, ne čutimo nobene druge potrebe. Šele po zadovoljitvi teh potreb postanejo pomembne potrebe na naslednji ravni, to so potrebe po varnosti. Ko so večinoma zadovoljene tudi te potrebe, se pojavijo potrebe na naslednji, višji stopnji v hierarhiji – potrebe po ljubezni in pripadnosti. Osnovne oz. nižje potrebe, ki jih imenujemo tudi potrebe pomanjkanja, usmerjajo naše vedenje, saj so dejavne samo tako dolgo, dokler ne zadovoljimo potrebe. S tem ko jo zadovoljimo, se motiviranost za zadovoljitev te potrebe konča. Pojavi se potreba na naslednji, višji stopnji, in ko je ta zadovoljena, se pojavi spet druga, še višja potreba. Pri osnovnih potrebah nas torej usmerjata nezadovoljenost potrebe in primanjkljaj, npr. pomanjkanje hrane oz. lakota nas usmerja k temu, da bomo skušali najti hrano. Za razliko od osnovnih potreb pa višjih ne zadovoljujemo zaradi pomanjkanja, ampak smo usmerjeni v osebnostno rast, zato jih imenujemo potrebe rasti ali potrebe bivanja. Čeprav jih zadovoljimo, še vedno delujejo motivacijsko, saj se pojavljajo na višji ravni in nas usmerjajo k novim ciljem. Tudi potem, ko smo si npr. ogledali čudovito stavbo, in želja po estetiki spada med višje potrebe, ni naša želja po občudovanju arhitekture nič manjša. Prav nasprotno. Želimo si videti še več stavb, mogoče še lepših in zanimivejših, in arhitektura nas še bolj privlači.