Lahko seveda sežemo tudi v drug čas in prostor. Spoznali bomo, da podobna logika velja tudi za druge prostore. Čas pred industrijsko revolucijo je bil tudi čas velikih sprememb, mnogih izumov, iznajdb, odkritij, znanstvenih dosežkov, ki so se neposredno in posredno odražali v načinu človekovega življenja in funkcioniranja družbe. V prvi vrsti je bil to čas po velikih geografskih odkritjih in čas njihove eksploatacije ter čas velikih sprememb v tehnologiji kmečkega dela, ki so sovpadale s spremembami v proizvodnji oziroma s prehajanjem manufaktur v industrijske obrate. Ob vsem tem so se izboljševale, vsaj na nek način, življenjske razmere ali bolje povedano: možnost preživetja se je močno povečala. Vendar pa se tedaj, in to je pomembno, ni začela arhitekturna in urbanistična degradacija vaških naselij, prihajalo je predvsem do opuščanja vasi. Vaščani niso postali dnevni delovni migranti, marveč so se dokončno izselili iz vaških naselbin. Torej je prihajalo ne do estetske degradacije, temveč do izpraznjenja vasi. Večje povpraševanje po dobrinah v družbi je zahtevalo večjo proizvodnjo in ta bolj dognana produkcijska sredstva. Vse to je tako prepleteno in povezano, da je včasih težko povedati, kaj je vzrok in kaj posledica. V prvih industrijskih deželah se je bolj kot kaj drugega začel intenziven razvoj mestnih naselij, industrijskih naselij, začela se je povečana urbanizacija, kar vse je bilo sled potreb industrije in tudi večjega naravnega prirastka znotraj samih mest. Mesta so za povprečnega človeka postala šele kasneje privlačna tudi z drugih vidikov, kot politična, kulturna in finančna središča. Lahko bi rekli, da se je vse odvijalo po hierarhiji potreb.