Po zagonu novega projekta varne rabe interneta v EU v začetku letošnjega leta in pred svetovnim dnevom, posvečenem istemu namenu (12. februar), si velja celovito ogledati okoliščine internetnih tveganj za otroke in mladoletne v Sloveniji. Zanimajo nas pogoji tveganj, pogoji, ki omogočajo, da se destruktivna požrtnost kapitala in »strasti« vse bolj medsebojno spodbujajo. Tveganja so pri nas v primerjavi s povprečjem EU velika, to kaže, na primer, delež otrok in mladoletnih, ki po podatkih raziskave Eurobarometra iz leta 2005 naletijo na internetu na nelegalne vsebine bodisi doma ali v šoli. V Sloveniji navedene vsebine srečajo kar v velikem odstotku in pretežno doma (20 odstotkov), pri čemer je povprečje EU pri tem kazalcu 12 odstotkov. Zadnje poročilo prijavne točke za otroško pornografijo in sovražni govor Spletno oko, ki pokriva obdobje od marca 2007 do septembra 2008, pravi, da se možnosti določenih spletnih rizikov še večajo. Primerjava med letoma 2007 in 2008 na mesečni ravni pokaže 173-odstotno povečanje prijav otroške pornografije, pri čemer se je je slabih 10 odstotkov pojavilo tudi na slovenskih strežnikih. Hkrati statistični podatki, pridobljeni v okviru raziskave Eurobarometra oktobra 2008 (Za varnejšo rabo interneta s strani otrok v EU – starševska perspektiva), odkrivajo, da so slovenski starši glede obravnavanega vprašanja bolj kot ne malomarni ali slabše angažirani in opremljeni od povprečja EU. Tako večinoma niso zelo zaskrbljeni zaradi dostopnosti pornografskih ali drugih neprimernih seksualnih in nasilnih vsebin, občutno manjši je tudi delež tistih slovenskih staršev, ki jih zelo skrbi spletno napeljevanje k srečanju zaradi spolne zlorabe (grooming). Manj slovenskih staršev od povprečja EU je zelo zaskrbljenih zaradi spletnih informacij, ki bi lahko napeljale k samomoru, samopoškodbam in motnjam hranjenja. Razlika med odnosom slovenskih in evropskih staršev glede spletnega vrstniškega ustrahovanja je manjša, čeprav smo tudi tu v spodnji polovici. Skrb zbuja nizek delež staršev, pri katerih so se otroci informirali v zvezi s spletnim nadlegovanjem ali nasilnimi in spolno eksplicitnimi (pornografskimi?) podobami, prav tako slovenski starši manj od starševskega povprečja v EU spremljajo svoje otroke, ko so le-ti na internetu. Močno zaostajamo v rabi tehnične zaščite (izjema je aplikacija nadzornega sistema) in na splošno v postavljanju pravil, kako naj otroci uporabljajo splet. Niz podatkov, ki postavlja slovenske starše v rizičnih razmerjih interneta v slabo luč, bi bil lahko poslastica za industrijo zabave in protiregulacijski lobi. S te strani namreč prihajajo neprestani apeli na starše. Vendar pa staršem kljub omenjenim podatkom ni mogoče očitati niti kibernetske nekompetentnosti niti neozaveščenosti. Navedena raziskava izpred nekaj mesecev kaže, da so slovenski starši, tako kot starši v večini drugih držav EU, prav tako aktivni na internetu kot njihovi otroci. Ob tem jih le 14 odstotkov pravi, da jih pri tehnološki zaščiti ovira težka dostopnost naprav ali tehnično neznanje. Hkrati se močno zavedajo, da zaščita otrok in skrb zanje ne moreta biti predvsem ali zgolj njihovo breme. Nasprotno. Večina staršev si pri uresničevanju starševske odgovornosti glede nevarnosti interneta želi določenih pomoči v različnih, a praviloma visokih deležih (70 do 88 odstotkov). Radi bi kvalitetnejši pouk in usmeritev otrok glede interneta v šolah, več kampanj ozaveščanja v zvezi s spletnimi tveganji, boljše informacije in nasvete na spletnih straneh, ki jih obiskujejo otroci, ostrejšo regulacijo za industrijo, ki izdeluje in širi potencialno škodljive spletne vsebine; želijo si kontaktne točke za individualne nasvete o varni rabi interneta, boljšo dostopnost in delovanje nadzornega softvera, organizacijo usposabljanja staršev s strani nevladnih organizacij, vlade in lokalnih oblasti. Odstotek slovenskih staršev, ki so prepričani, da bi vsaj en sklop od navedenih aktivnosti in ukrepov močno pripomogel k njihovi učinkovitosti, je precej višji od povprečja EU (Slovenija 56 odstotkov, EU 48 odstotkov). Tudi za strožjo regulacijo je kar 90 odstotkov slovenskih staršev (EU 87 odstotkov). Pravzaprav je Slovenija po zaželenosti ukrepov z izjemo boljšega podajanja informacij v zvezi z nevarnostmi interneta v šoli povsod v zgornji polovici grafa obravnavanega kazalca za države EU. Skozi navedene podatke starši v Sloveniji potemtakem ponujajo nezavidljivo in ambivalentno sliko, ki pa je lahko zgolj učinek domačih razmer. Relativna brezskrbnost in nedejavnost staršev sta po eni strani res odraz vladajočih mnenj, a tudi ta so posledica umanjkanja (pro)aktivne družbe in države na obravnavanem področju. Ta manko po drugi strani starši zelo jasno in brezkompromisno zaznavajo.Mnenjska večina, ki ni nujno tudi kvantitativna, v nobenem primeru pa ne predstavlja kakovostne špice pojmovanja določene problematike v družbi, se vzpostavlja glede na moč, ki jo ima pri oblikovanju določenih predstav in mišljenja v družbi. Slovenijo vse od devetdesetih let naprej usmerja neoliberalna mentaliteta. Na področju vsebin produktov in storitev IKT se odraža v nazornem odporu proti regulaciji. Ideološka podstat te drže je v vrednotnem primatu zaslužkarstva, četudi na račun otrok, v značilno banalnem verovanju v neizogibnost grobega človeškega nasilja in v naravnost obstoječe hierarhije med spoloma. Ideologija oziroma opisan verovanjski sklop je prepoznaven skozi množico neoliberalnih pojmovnih zvez in mnenj, vse od tistega, da konstrukcije nasilja in porno seksualnosti ne učinkujejo na stališča in vedenje otrok in mladih, pa do onega, v skladu s katerim naj bi bila regulacija cenzura in pretirano normiranje komaj liberalizirane družbe. Da ti priljubljeni in razširjeni ideologemi vzpostavljajo nenapisane norme, ki so močnejše od zakona, dokazujeta tako preteklost kot obstoječe stanje. Tako, na primer, je prejšnja oblast ob spremembi medijske zakonodaje prepustila zadnjo besedo porno lobiju; zato je tudi izpustila priložnost, da bi učinkovito omejila dostopnost potencialno škodljivih vsebin po mobilnih telefonih in vzpostavila delujočo koregulacijsko klasifikacijsko oziroma svetovalno in nadzorno instanco za upravljanje obravnavnih vsebin v avdiovizualnemu sektorju. Sedanja oblast pa mirno dopušča (vsaj do tega trenutka), da se v korist industrije zabave in v škodo otrok in mladoletnih sistematsko kršijo ali pa poljubno interpretirajo že itak pomanjkljiva zakonska določila. Hkrati v programskih objavah ni zaslediti, da bi jo zanimala regulacija (oziroma, natančneje, sodelovanje s stroko, civilno družbo in industrijo v prid koregulacije), ki bi bila celovita in bi pokrila tudi obstoječe slepe pege (mobilna telefonija, internetne vsebine, ki niso informativnega značaja, elektronske igre, kinematografski filmi, video). V smislu inertnosti je indikativno prav tako pomanjkljivo državno vlaganje v nevladne, strokovne in lokalne projekte. Navedena evropska raziskava iz leta 2008 kaže Slovenijo pri določenem kazalcu povsem na vrhu EU. Smo država z največjim odstotkom staršev (27 odstotkov), ki ne vedo za spletno točko, kjer bi lahko prijavili nelegalne internetne vsebine. In stvar spet ne gre na rovaš samih staršev, saj je edina promovirana točka Spletno oko »rezervirana« za prijave otroške pornografije in sovražnega govora, pač v skladu s politiko najmanjšega skupnega imenovalca mednarodne organizacije Inhope, katere članica je. Marsikdo bi utegnil celo sklepati, da je v zvezi s pornografijo nelegalna edinole otroška pornografija. V zvezi s sovražnim govorom pa pri nas tako ali tako ni običajno, da bi k njemu prištevali tudi spodbujanje sovraštva do žensk, ki je v obravnavanih vsebinah pogosto še kako prisotno. Hkrati edina široko promovirana informativna spletna stran o »nevarnih« vsebinah interneta Safe.si določene pojme pojasnjuje netočno, zastarelo ali v neustrezni povezavi (pedofilija, erotika, obscenost…); s tem še povečuje niz dezinformacij, ki se pojavljajo v javnosti. Da je neoliberalni miselni tank po svoje uravnal del starševske pameti, je razvidno tudi iz tistih podatkov citirane Eurobarometrove raziskave o starševski perspektivi na varno rabo interneta, ki Slovenijo kažejo kot skrbno. Namreč: starše pri nas nadpovprečno skrbi varnost osebnih podatkov, prepoved pred njihovim objavljanjem na spletu dobi 93 odstotkov otrok v Sloveniji. Kot starši smo izjemno pozorni tudi na stroške – slovenskim otrokom je v nadpovprečni meri prepovedano kupovanje po internetu (Slovenija 87 odstotkov, EU 79 odstotkov). Stvar seveda ni v tem, da navedeni prepovedi nista smotrni, zanimivi sta kot izjema v splošni permisivnosti na obravnavanem področju. In kot že nakazano, v večji meri bi bila smotrna tudi kakšna druga usmerjanja otrok glede spleta. Tu naj bi tako po njihovih lastnih pričakovanjih kot po zapisanih in nezapisanih mednarodnih normativih dali staršem know-how družba in država. EU glede upravljanja z nelegalnimi in potencialno škodljivimi vsebinami pozna in še razvija tehniko in sistemski ter celovit nazor. Razvila je zakonska, izobraževalna in druga preventivna in »kurativna« orodja, s pomočjo katerih je mogoče vsaj do določene mere zmanjšati navedene in tudi druge rizične plati medmrežja. Za začetek že klik na domačo stran nizozemske organizacije Nicam in sistema kijkwijzer ponuja dovolj poljudno napisanega strokovnega materiala za razgradnjo vladajočih neoliberalnih manter v zvezi z internetnimi tveganji. Druga opcija v razvoju odnosa do spletnih tveganj, ki so jim izpostavljeni otroci in mladoletni, nam je bolj znana, saj smo že utirjeni v realizacijo: še dobro, da se ta tir včasih navzven ne pokaže samo skozi legislativne in nadzorne manke in temu primeren razcvet nelegalnih in potencialno škodljivih vsebin, temveč tudi skozi statistične podatke o državah EU v obravnavani sferi. Slednje bi bilo dobro razumeti kot zavoro na obstoječi poti in znak za preusmeritev. Drugače bo zaostanek za ureditvami glede nelegalnih in potencialno škodljivih vsebin interneta in celotnega avdiovizualnega sektorja v mnogih državah EU, ki so zaradi polpretekle družbenopolitične zgodovine na tem področju primerljive (Češka, Poljska, Litva, Estonija, Romunija…), še večji. Renata Šribar o zagonu novega projekta varne rabe interneta v EU v začetku letošnjega leta in pred svetovnim dnevom, posvečenem istemu namenu (12. februar), si velja celovito ogledati okoliščine internetnih tveganj za otroke in mladoletne v Sloveniji. Zanimajo nas pogoji tveganj, pogoji, ki omogočajo, da se destruktivna požrtnost kapitala in »strasti« vse bolj medsebojno spodbujajo.