Toda na moment erotizacije slovenskega ljudskega glasbenega žanra, ki se je zgodil s turbofolkom, je vezana še ena značilnost, ki pa je problematična. In to zelo. Gre za vprašanje (re)produkcije hierarhije med spoloma: karkoli si že mislimo o nenavadni impotentnosti slovenske tradicionalne ljudske in narodnozabavne glasbe, niso bile ženske v njenih vizualnih in liričnih podobah nikoli tako enoznačno podrejene ali celo diskreditirane, kot so to v slovenskem turbofolku, kjer so dekleta (tipično pri skupinah Atomik Harmonik in Turbo Angels) vztrajno reducirana na seksi in voljne predmete moškega poželenja, medtem ko moška glasbenika v ozadju kot glasbenika in suvereni pokroviteljski figuri vse skupaj le kontrolirata (ostajata subjekta). Možakarja sta sicer oblečena in predstavljena moderno (no, ja), od daleč celo približno atraktivno, vendar nikakor ne tako, da bi funkcionirala kot predmeta ženskega poželenja, sploh če ju primerjamo s podobami ženskih pevk, kjer so njihovi seksualni atributi (kot rečeno, predvsem joški in dolge noge) popolnoma objektivizirani, ne nazadnje pa v različnih vizualnih tekstih nenehno tudi tako zelo poudarjani, da se nam pogosto zdi, da bodo vsak hip skočili iz ekranov. To pa ni nič drugega kot seksizem najslabše vrste, v času, ko se prav v svetu popularne glasbe marsikje artikulirajo drugačne, bistveno bolj emancipirane podobe odnosov med spoloma, tudi obupno retardiran. V tem smislu je torej škoda: emancipacija v slovenski ljudski in narodnozabavni glasbeni tradiciji zatrte seksualnosti je sama po sebi simpatična, toda ker se očitno dogaja na plehek, neimaginativen, predvsem pa škodljivo seksističen način, v slovenskem turbofolku vendarle na tej ravni ni mogoče razbrati veliko spodbudnega. Pa je škoda, kajti hitro bi lahko bilo drugače, denimo z vključevanjem močnih, samozavestnih, a še vedno privlačnih in strastnih ženskih figur (ja: a` la Ceca), z erotiziranjem tudi moških članov zasedbe, transgresivnimi gejevskimi identitetami ipd. – možnosti je v tako kičastem žanru ravno spričo njegove inherentne igrivosti v resnici veliko, vsekakor pa niso nujno daleč. Mesta, ki funkcionirajo kot vasi