Hierarhija je osnovni princip v umetnosti. Umetniška dela so vedno v hierarhičnih razmerjih. Nekatera so postavljena više, druga niže. Čeprav si danes, kot nekje zapiše Andrej Tarkovski, ni več mogoče zamisliti enotnega odziva na še tako nesporno globoko, živo in popolno umetnino. Mislim, da v slovenski književnosti zaenkrat še obstaja neka vrednostna lestvica in prav tako tudi neka dokaj transparentna razmerja med književnimi deli, s tem pa tudi neke mere, ki bi omogočale podeljevanje morebitnih štipendij. A glede na pojave in strategije, ki so v modi, je vprašanje, koliko časa bo še tako. Zakaj? Danes se je začela agresivna samopromocija zamenjevati za umetnost. Pojavljanje v medijih se je začelo zamenjevati za kvaliteto umetniškega ustvarjanja. Celotna zadeva poteka nekako po sledeči analogiji: če se pisoči pojavlja na televiziji ali v drugih medijih, se takšna oseba zasidra v zavesti večine ljudi kot pomemben pisatelj, njegova dela pa začenjajo veljati skoraj že za epohalne dosežke. Sploh pa se situacija nagiba k temu, da je vse mogoče, da so vsi nivoji pomešani in da so na pomolu že skrajno farsični zapleti, nekakšen kopernikanski obrat, pri katerem je mogoče v skrajni posledici, zgolj z agresivnim in planskim pristopom spromovirati slabo pesniško zbirko ali tretjerazredni roman kot pomembno umetniško stvaritev. Ker je ustrezna teoretska refleksija v dnevnem tisku in revijah v manjšini oziroma je skoraj ni, je prostor dosti bolj neodporen na takšne pojave.