Na francoskem šolskem ministrstvu, kjer se (kot je pred kratkim pisal francoski tednik L'Express ) vse preradi ukvarjajo s težo torb, ki jih nosijo osnovnošolci, in kislostjo limonade, ki jo točijo v jedilnicah, ne dajejo uradnih navodil, kako naj se šolniki obračajo k šolajoči se populaciji. Podobno je pri nas, kjer je podravnatelj ene od ljubljanskih gimnazij mladi profesorici slovenščine ob nastopu službe svetoval, naj dijake tika, v obratni smeri pa se njej zdi sprejemljivo edinole vikanje. Le v navodilih, kako rešiti test ali napisati spis, pravi, uporablja drugo osebno množine, opombe prav tako navaja v drugi osebi ednine. Slovenske študente, nasprotno, vika večina univerzitetnih profesorjev in med njimi tudi mladi asistent na filozofski fakulteti: študentk sicer ne ogovarja z gospodičnami ali gospemi in študentov ne z gospodi, temveč (kolegici) Ani, denimo, pred izpitom ponudi stol: »Izvolite sesti. Ste se dobro pripravili,« pazljivo vika in ne, kot se mu zdi narobe, polvika, »kolegica?« Beseda je kajpada prava le za spoštljiv pogled iz ptičje in nikakor ne iz žabje perspektive (na mentorja), s socialnopsihološkega gledišča prof. dr. Janeza Bečaja, predavatelja na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, pa izrazi vi, ti, oni, kolegica ... sami po sebi tako in tako ne pomenijo nič, pomenljivi so samo v kontekstu. Izražajo, kako je organizirana družba, kjer je razmerja mogoče zaobjeti v dva miselna (mnogokrat presečna) modela: po prvem lahko skupnost deluje dobro samo, če obstaja jasna, spoštovana in pričakovana hierarhija, po drugem le ob enakovrednosti posameznikov. »Navpična postavitev z njegovim ali njenim veličanstvom na vrhu je uspevala že v srednjem veku, ko so se k njemu ali njej spoštljivo obračali - ne kot k osebi, marveč k položaju (božjega predstavnika na zemlji). Ko sta se renesansa in razsvetljenstvo pozneje uprla avtoriteti in zahtevala enako spoštovanje za vsakogar, se je to preneslo na vse, ne glede na spol, status, mesto v družbi. Dokaz so (nekdanji) pozdravi servus (ponekod serbus), na uslugo in podobni«. Če (v današnjem hierarhičnem razmerju) pomeni vi morda formalno, morebiti pristno spoštovanje, povezano s priznavanjem avtoritete - z distanco od spodaj navzgor, pa ti daljša razdaljo od zgoraj navzdol: nosi nespoštovanje, zaničevanje, prezir, tudi zlobo. Umakni se s stola, starejši moški sikne proti mlajši gospe, ker ga je bila prepozno zagledala v prepolnem avtobusu.