z denarjem. V nekaterih primerih sicer razpolagajo z žepnino, ki jo v glavnem porabijo za nakup drobnarij. Včasih imajo v denarnici le nekaj kovancev. V nekaterih domovih pa zaposleni menijo, da osebe z demenco denarja ne potrebujejo in zato osebe z demenco ne razpolagajo z denarjem. Ko smo opazovali življenje oseb z demenco (Flaker et al. 2004), med opazovanimi ni bilo nobene, ki bi lahko razpolagala s svojim premoženjem. Denar dobijo v glavnem od svojcev. Če ima v takih odnosih oseba z demenco koga, ki zagovarja njene interese, lažje uveljavi svoje interese. V ustanovah, kjer ljudje živijo, je možnost izbire omejena, zato tudi še toliko bolj pomembna. Ko smo raziskovali življenje stanovalcev z demenco v domovih (ibid), smo ugotavljali, ali ima oseba z demenco pomemben nadzor nad svojim življenjem, ali ima možnost izbire med različnimi aktivnostmi, ali zaposleni spoštujejo izbiro osebe z demenco, ali ima oseba možnost za pridobivanje novih izkušenj in ali ima možnost upravljanja z denarjem. Izkazalo se je, da je to odvisno od statusa osebe, razvitosti demence, načina in organizacije dela osebja. Rezultate povzemamo v tabeli. Možnost izbire v instituciji ni samodejna, temveč je v korelaciji z značilnostmi posameznika (osebnih okoliščin, statusa, bolezni) in institucionalnega sistema (način, organizacija dela osebja), v katerem biva. Stopnja možnosti izbire je prav zato pri stanovalcih z demenco okrnjena, saj zaradi zmanjšane sposobnosti samoodločanja ne morejo vplivati na delovanje institucije. Osebju ustreza pokroviteljska drža, da vzdržujejo in poveličujejo interese institucije in obenem opravičujejo vlogo strokovnjakov v instituciji. Uporabnik institucije ni v položaju, da bi sploh lahko izbiral. Nima moči, da bi izbiro izpeljal, in je obenem brez pomoči drugih, kajti pomoč v instituciji je domena osebja. Hierarhično razmerje moči med posameznikom in osebjem lahko občasno porušijo zunanji dejavniki (svojci) ali status posameznika (pomembna življenjska zgodba), a so posledice zgolj začasne. Vzpostavitev prvotnega podrejenega položaja uporabnika institucije in nadrejenega položaja osebja je nujna za vzdrževanje institucionalnega sistema. Institucionalni sistem vzdržuje tudi organizacija dela zaposlenih, ki ne premore za uporabnike ugodnejšega razmerja med številom osebja in stanovalcev, kakor tudi ne večjih finančnih sredstev za zagotavljanje uporabnikom prilagojenih dejavnosti.