vseh tistih, ki oblikujejo alternativne načine skupnega bivanja. Enakosti pa ni mogoče zagotoviti zgolj s preprosto vključitvijo ali razširitvijo tega instituta tudi na gejevske in lezbične pare, saj ima to nujno posledice za neporočene. Homoseksualne poroke pravzaprav zgolj razširjajo kontingent ljudi, ki jih lahko opredelimo kot skupino »poročenih«, medtem ko se razmerje med poročenimi in neporočenimi v ničemer ne spremeni. Zdi se, da ista zanka izključevanja preži tudi alternativi poroke. Tako imenovani »pogodbeniki«, ki zagovarjajo ukinitev državno regulirane institucije poroke in se zavzemajo za možnost individualnih pogodb, ki jih posamezniki ne glede na spol in številko sklenejo med seboj, ne tematizirajo potencialnega problema, da bi tudi tovrstne pogodbe lahko vzpostavile hierarhična razmerja med posameznimi pogodbenimi razmerji. Ta seveda ne bi bila vezana na količino pravic in dolžnost, pač pa na »zglednost«; na posamezne oblike pogodbenih razmerij bi se nalepile vrednotenjske etikete in kaj hitro bi hierarhično razporedile še táko pluralnost pogodbenih razmerij.32 Dalton meni, da je pravica vedno izključujoča, vedno se vzpostavljajo meje med tistimi, ki pravico imajo, in tistimi, ki te pravice nimajo ali ostanejo zunaj. Če bi sledili argumentu queer, da bodo s sprejetjem zakonodaje o homoseksualnih porokah nekateri še bolj stigmatizirani, potem nobenih pravic ne bi nikoli razširjali, ker vedno obstaja taka nevarnost. Rešitev, piše Dalton, je torej v širitvi pravic in v hkratnem spoštovanju tistih, ki uporabo teh pravic zavrnejo.33 Ob tem se hkrati zastavlja vprašanje, ali je »normalizacija« res nujen stranski produkt zakonodaje o homoseksualnih porokah. Eskridge opozarja, da nihče pravzaprav ne more vedeti, kakšne bodo dolgoročne