Ti obskurni »mitologi« s pripovedovanjem prijetnih zgodb113 v resnici nezavedno razvijajo dejavnosti tehnične vrste. Mitologija je pravzaprav obrtna spretnost, ki vešče združuje spretnost oblikovanja in odtiskovanja.114 Kot da bi pripovedi izdelovali po matriki figuric, ki so jih uporabljali kot pečate in pri katerih je vdolbeni del podvojil čar reliefa. Na podlagi tega jasnovidno izdelanega vzorca so odgovorni v Državi določili postopek, po katerem se velja ravnati v zadevah »mitologije«: filozofom bo pripadla naloga, da izdelajo »tipe«, ki bodo v skladu z zakonom,115 in potem bodo državnim umetnikom, uradnim pesnikom podelili poslanstvo izdelovanja »mitov«, ki naj bi se vtisnili v dušo bodočih prebivalcev polis. Da pa bi se te zgledne zgodbe vtisnile v duše vseh zares »neizbrisno in trajno«,116 jih morajo starci in starke ponavljati otrokom in z njimi polniti ušesa dojenčkom.117 Vsi od najvišjega do najnižjega, od filozofa do dojilje morajo te »mitologeme«, ki so nujni za zdravje polis, pripovedovati vselej znova. In sicer po zaslugi delitve dela, ki bo opravila z zmedo med različnimi postopki pri »mitogradnji« in bo uredila hierarhična razmerja med tremi stopnjami izdelovanja mitov. Avtoriteta filozofske vednosti ne more pristati na moč nočne pripovedi nekega pradedka, ki pač prvi pride in začne kot Kritias v Timaju svojemu očaranemu vnuku pripovedovati tako čudežno pravljico, da se otroku vtisne v spomin, »kot bi bila vžgana v neizbrisno sliko«,118 čez šestdeset ali sedemdeset let pa se spet pojavi z vsemi podrobnostmi v tako zvesti pripovedi, da po mnenju poučenega poslušalca obvelja za »resnično zgodbo«.119 Po ulicah in trgih Države se ne bodo potikali ne potujoči pripovedovalci in ne potepuški