Ta razmejitev je sčasoma, čeprav ne ravno hitro in zlahka, zgubljala sloves zanesljive samoumevnosti, hkrati pa se je začel iztekati čas avtoritativno uveljavljanemu in tudi zato globoko zakoreninjenemu mnenju, da je dobra, vrhunska literatura ena sama in da so njeni bralci enovita, pravzaprav edino možna skupnost enakega prepričanja in okusa. Za odpravo razvrščanja različnih poetik in okusov v hierarhično razmerje z obvezno dominanto ni bil primeren literarni prevrat, ki bi samo zamenjal elemente v stari matriki. Drugačen model nerivalskega sožitja različnih smeri so modernisti v drugi polovici stoletja uveljavili strpno, z vztrajnim objavljanjem novosti, ki jih ni bilo mogoče razglasiti za trivialne.