Obenem pa ima opisovani sistem še dve neprijetni posledici. Po eni strani oddaljuje raziskovalno delo od klinične realnosti in resničnih strokovnih problemov, kajti neizkušeni mladi raziskovalci jih sploh še niso sposobni videti. Tudi nivo raziskovanja je pri nevrotično zaposlenih, na vse konce razdeljenih mladih zdravnikih močno vprašljiv, kajti nivo današnjega mednarodno kompetitivnega raziskovanja je tako visok, da nujno zahteva celega človeka. Raziskovati dve uri na teden je enako nesmiselno kot z enako količino treninga hoditi na resna atletska ali smučarska tekmovanja. Po drugi strani pa novi sistem grobo posega v ustaljeno hierarhično in generacijsko ureditev klinik. V starih časih so magisterije in doktorate opravljali dolgoletni, ambicioznejši specialisti, zato so omenjeni akademski nazivi imeli nesporen pomen v klinični hierarhiji. Z novim sistemom pa pridobivajo najvišje akademske nazive mladi, strokovno neizkušeni zdravniki, kar po eni strani povzroča umetne spremembe ustaljenih medgeneracijskih razmerij in s tem močno obremenjene medčloveške odnose med kliničnimi zdravniki, po drugi strani pa ruši zaupanje v ustaljena hierarhična razmerja, kajti težko je prepričati vrhunsko izkušenega specialista, da bi se posebno spoštljivo obračal na svojega mladega kolega, ki sicer ima doktorat, strokovno pa mu niti do kolen ne sega.