stoletja. Vplivi ameriških deklaracij so sicer očitni, toda francoska ima bolj univerzalen značaj. V tretjem členu piše, da pravica do suverenosti izvira iz ljudstva in da nobeno telo, noben posameznik ne more izvrševati oblasti, ki ne izhaja neposredno iz ljudstva. Za zagotavljanje pravic človeka in državljana je potrebna javna oblast; ta je zato postavljena v korist vsem, ne pa v posebno korist tistim, ki jim je zaupana (čl. 129). Francoska deklaracija izrecno poudarja, da ne gre za ustvarjanje človekovih pravic, temveč za razglasitev naravnih, se pravi, že obstoječih pravic, poudarja njihovo univerzalnost in jasno izrazi individualizem, saj pravice pripadajo le posamezniku kot del njegovega naravnega bistva. Moderna doba je prinesla korenito spremembo razumevanja odnosa med posameznikom in politično (državno) organizirano skupnostjo. Dvajseto stoletje se v odnosu do človekovih pravic v marsičem razlikuje od 18. in 19. stoletja, čeprav lahko najdemo tudi številne stične točke. Določene razlike lahko vidimo že pri oblikovanju liberalne demokracije. Pojem liberalne demokracije je v primerjavi s klasično atensko demokracijo zgrajen na povsem drugačnem pojmovanju posameznika, narave in družbe. Liberalna demokracija je utemeljena na individualizmu, atenska pa na občutku skupnosti in s tem na retoričnem obvladovanju množic. Svoboda je v klasični demokraciji svoboda v skupnosti, ki se lahko realizira s sodelovanjem ljudi pri političnem odločanju, v liberalizmu pa govorimo o svobodi posameznika. Atenska demokracija je bila kolo kolektivnega samoizražanja in samoodločanja. Za liberalce pa je demokracija zagotovilo, da bo lahko posameznik nemoteno izvajal cilje, ki jih je sam izbral, v okviru zakonsko varovanega zasebnega območja, pri tem pa bodo drugi zadržani na varni distanci (prim. Lukšič 1993: 114). Perenič (1988: 27) pa pravi, da se je v 20. stoletju država spremenila iz pravne v socialno, ko ji je bilo pravno onemogočeno poseganje v naravne človekove pravice. Uveljavljati so se začele tako imenovane pozitivne pravice. Po njih naj bi človeku kot članu družbene skupnosti zagotovili, da soodloča v njej. Sem sodijo politične, socialnoekonomske in tudi kulturne pravice. Njihovo širjenje je porodilo vprašanje, ali je med klasičnimi pravicami in tistimi, ki jih ponuja socialna država, hierarhično razmerje, torej, ali so pomembnejše socialne ali osebne pravice. Avtor odgovarja, da morajo imeti slednje neizpodbitno prednost. Družbene institucije bi jim morale biti podrejene.