življenja je sporna zgolj za tiste, ki so prepričani, da bi morala ideološko najbolj zaželena, religiozno in pravno sankcionirana oblika ‘klasične’ (nuklearne) dvostarševske družine poročenih partnerjev s hierarhičnimi razmerji med generacijama in patriarhalnimi razmerji med spoloma prevladati enkrat za vselej. Idealtipska podoba jedrne (nuklearne) družine, ki obsega poročeni par zaposlenega očeta in matere gospodinje ter njuna dva otroka, danes predstavlja manj kot 20% vseh družin v Evropi (Muncie, Langan, 1997: 11). Zato je bolje kot o krizi družine je govoriti o novih oblikah družinskega življenja, ki se skušajo prilagajati spremembam sodobnega sveta predvsem v smeri iskanja bolj uravnoteženih poti med individualnimi pravicami in socialno odgovornostjo (gl. Okvir 15). Osnovni razlog spreminjanja oblik družine so njihove notranje spremembe, pomembne pa so tudi širše družbene spremembe. Pojav raznovrstnosti družinskih oblik sam po sebi ni ključna značilnost družinskega spreminjanja, ampak le njegov kazalnik (Švab, 2001: 42). V pluralizacijo družinskih oblik vodijo naslednji družbeni pojavi: deformalizacija zakonske zveze, večanje števila razvez, nevezanost reprodukcije na zakonsko zvezo, pluralizacija življenjskih stilov itd. Vzročno posledično razmerje namreč poteka od spreminjanja družinskega življenja k spremenjenim oblikam družin in ne obratno (Švab, 2001). Vse te spremembe prinašajo za raziskovalce zasebnosti in družin številne dileme in izzive. Že omenjeni ‘klasični’ nuklearni družinski obliki so se v procesih spreminjanja pridružile številne druge, npr. enostarševske družine, neporočeni pari z otroki, reorganizirane družine, istospolne družine in partnerstva itn. Kot pomembne širše družbene spremembe lahko izpostavimo dva procesa, ki pogojujeta spremembe družin in v družinah: (1) spremembe na trgih dela, še posebej zaposlovanje žensk, ki vpliva na primer na spreminjanje