(predvsem v pravnem smislu) do subjekta, torej do homoseksualca, medtem ko je samo dejanje (homoseksualnost) ostalo še naprej stigmatizirano, saj binarno hierarhično razmerje med homoseksualnostjo in heteroseksualnostjo ni problematizirano. Tako so subjekti, geji in lezbijke, vse pogosteje pravno zaščiteni, njihova »dejanja« pa so še vedno stigmatizirana. Legalistične zmage gejevskega in lezbičnega gibanja namreč v nezadostni meri ali sploh ne problematizirajo vprašanja heteronormativne kulture in družbe. Še več. Delitev na izključujočo homoseksualno in heteroseksualno kategorijo ni adekvatno opisala vseh tistih, ki nimajo samo enega objekta seksualne izbire ali pa se ta objekt skozi čas spreminja. Ta nekonsistentnost se je izkazala predvsem v debatah o biseksualnosti in še posebej v primeru nekonvencionalnih seksualnih praks, ki uhajajo normativni seksualnosti. Identitetni model gejevske in lezbične politike je pravzaprav utrjeval diskvalifikacijo vsega, kar je uhajalo »čistim« identitetnim kategorijam homoseksualnost/heteroseksualnost, in v tem je njen izvirni greh. Takšen izid zgodovine identitetne politike je potrebno pripisati tudi »naravi« samega koncepta človekovih pravic, na katerem temelji identitetna politika. Bauman (2002) meni, da človekove pravice po eni strani definira to, da jih uživa posameznik sam, izbojevane (in podeljene) pa so vedno kolektivno, v skupini. Boj za posameznikove človekove pravice torej zahteva intenzivno grajenje skupnosti, saj mora določena skupina imeti neko skupno »razliko«, ki šele postane pravica. Razlika je zato vrednota sama po sebi, ki pa jo je šele potrebno najti, jo skonstruirati, artikulirati in ne nazadnje priznati. To pa, pravi Bauman, nujno pomeni tudi vzpostavljanje novih meja. Princip človekovih pravic je pravzaprav »katalizator, ki sproži produkcijo in samoohranjanje razlike« (Bauman, 2002: 142). V nekoliko drugačni interpretaciji, ki jo v pričujoči knjigi posredno zagovarja tudi Sullivan, pa identitetna politika ne odigra zgolj asimilacijske vloge, ampak tudi transformativno. Z zahtevami po pravicah, trdi Stychin (1998), se ne vzpostavljajo zgolj normativni, ampak tudi moralni argumenti. Ti v prvi fazi odigrajo izobraževalno, pozneje pa tudi transformativno funkcijo. Pravice so pomembne zato, ker je prek njih možna tudi družbena sprememba. Rečeno drugače, tisto, kar se na prvi pogled zdi asimilacijska politika, nima nujno izključno asimilacijskih posledic. Z »vključitvijo novega elementa« (na