Če so bile prejšnje različice trueSpaca zanimive predvsem zaradi drugačnega pristopa in nekaterih novosti, je program s tretjo različico dosegel presenetljivo zrelost in postal resnično uporaben tudi za praktične naloge, hkrati pa je enostavno obvladljiv tudi začetnikom. Skrivnost enostavne uporabe leži v intuitivnem uporabniškem vmesniku, še bolj pa v sistemu pomoči, kjer zahtevnejše operacije niso le opisane, ampak so po načelu, da ena slika zaleže za tisoč besed, tudi prikazane korak za korakom. S tehniko 3D vodičev so pokrita tudi načela modeliranja in interakcija s programom. Ta poteka prek orodjarne in sistema plavajočih oken, operacije pa izvajamo na izbranem predmetu ali skupini predmetov na delovnem območju. To je vidno v glavnem oknu in do treh manjših oknih hkrati, prikazano pa je kot žični model ali v osenčenem načinu, za katerega skrbita Intelova knjižnica 3DR ali Microsoftova Direct3D. Direct3D ponuja boljši prikaz predmetov in tekstur, zato pa je 3DR nekoliko stabilnejši in precej hitrejši, če nimamo hardverskega pospeševanja 3D grafike. Da predmeta ne izgubimo, je v žičnem modelu prikazan v drugačni barvi, pri osenčenem načinu pa nanj kaže puščica. Pri bolj zapletenih slikah z velikim številom gradnikov je zelo priročna možnost skrivanja predmetov, še ena koristna funkcija, ki pride v poštev še posebej pri animaciji, pa je združevanje predmetov v skupine in hierarhična drevesa. Pri nameščanju predmetov v pomoč je natančna detekcija kolizij, ki omogoča, da z enim modelom drsimo po površini drugega, če potrebujemo še boljši nadzor, pa lahko osnovne lastnosti (položaj, velikost in rotacijo) kar vpišemo.