Kitajska pozna zelo avtoritativni hierarhični sistem vladavine. Takšen je bil pod cesarji, vojaškimi voditelji ali v obdobju komunizma. V komunističnih časih je bil na vrhu hierarhije partijski generalni sekretar. Do svoje smrti leta 1976 je bil to Mao Zedon, ki so mu ob uradnem naslovu generalnega sekretarja pritaknili še bolj propaganden naslov velikega krmarja in neuraden naslov voditelja, kakor navadno imenujejo takšne ljudi v državah, kjer ima tisti na vrhu v rokah precejšnje osebne pristojnosti. Den Xiaoping nikoli ni bil partijski generalni sekretar niti predsednik države. Toda konec sedemdesetih let je dejansko prevzel oblast v državi, čeprav brez formalnega naslova. Po pravici so mu pravili kitajski voditelj. Imel je sicer nekaj formalnih položajev v stranki in državnih organih, predsedoval je tudi mogočni vojaški komisiji. Po letu 1989 je začel opuščati vse te naslove, ohranil si je enega samega: ostal je častni predsednik kitajske zveze bridgedistov, igralcev kvartopirske igre, ki jo tudi sam zelo ljubi. Čeprav se je odpovedal vsem formalnim naslovom, je še vedno veljal za kitajskega voditelja.