sovjetske komunistične partije namreč niso našli pripomb na politiko jugoslovanskih komunistov v državi, ampak je Stalin postal nezadovoljen tedaj, ko je Tito začel samostojno sprejemati zunanjepolitične odločitve. Najprej sta se razšla zaradi Trsta, vendar je Stalin Titu še bolj zameril njegov odnos do držav na Balkanu, saj je sprejel nekatere odločitve mimo uveljavljenega hierarhičnega sistema, ki je veljal v komunističnem gibanju in kjer je imela dominantno vlogo Sovjetska zveza, oziroma Stalin sam. Sovjetski zgodovinarji so zapisali, da je Tito sebe videl kot »balkanskega De Gaula«, želel pa je postati tudi vse bolj neodvisen od Moskve, in sicer tako, da je v svojo interesno sfero vključil ne le Albanijo, kar mu je Stalin za nekaj časa dovolil, ampak tudi Grčijo in celo Italijo. Stalin je ponorel, ko sta Tito in bolgarski voditelj Georgi Dimitrov v imenu svojih vlad podpisala sporazum o prijateljstvu in sodelovanju med državama. Kaplja čez rob pa je bila izjava Dimitrova o oblikovanju federacije z Jugoslavijo in ustanovitev carinske unije, ki bo zajela vse države »ljudskih