Internati in samostani, tako kot vojaški in politični krogi, predstavljajo bolj ali manj zaprte sisteme, v katerih je ena temeljnih predpostavk zaveza molka in logika »roka roko umije«. Notranje nasilje ni nikakršen eksces, kot bi radi prikazali nekateri, ampak sama narava zaprtih hierarhičnih sistemov: model privzgajanja pripadnosti, poslušnosti in kompenzacij za ubogljivost, pa tudi trpnega prenašanja nasilja in zlorab omogoča nadzor nad dušami in telesi ter brisanje občutka za pravice in vrednost posameznika, kar omogoča uporabo pripadnikov za različne politične, ekonomske, vojaške ali verske namene in predvsem – zagotavlja nekaznovanost »vzgojiteljev«. Med župnikom, ki zganja psihološko ali fizično nasilje nad otroki, a ga vesoljna cerkev ščiti pred zunanjo roko pravice z notranjimi »kaznimi« v obliki benignih premestitev, med brutalnim angleškim kolonialnim upraviteljem, ki pobija lokalno prebivalstvo, a ga ščiti krona, in med srebreniškim klavcem, ki ga ščiti srbska vlada, ni nobene razlike. Vsi trije so v imenu svojih skupnosti počeli najnizkotnejše stvari in vsi trije imajo odvezo sistema, ki jih je izoblikoval, ker jih je potreboval. Zločin je priznan, če in ko skupnosti tako ali drugače koristi. Ali če in ko ga razkrinka neka druga, močnejša skupnost.