namreč rade uporabljajo, ko pojasnjujejo, kako težko je opredeliti delo na področju hendikepa.« (Davis et al. 2004: 12). Tak pristop je pripraven za pridobivanje podatkov, s katerimi ne želimo spodbuditi sprememb in izboljšav položaja ljudi, ki potrebujejo spremljanje in pomoč v vsakdanjem življenju, temveč ponujajo alibi za ohranjanje obstoječe neučinkovite politike in strokovne prakse. Značilnost takega pogleda je zavezanost k brzdanju rasti vladnih programov na področju socialnega varstva in večanje odgovornosti zasebnega sektorja pri obvladovanju socialnih problemov. Naslednji diskurz uvede pojem potrošništva tudi v sfero socialnega varstva, in sicer razume posameznika kot potrošnika, ki si kupuje storitve na prostem trgu. Ta diskurz se je uveljavil v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja s pojmom potrošniške družbe in pojmovanjem pomoči v socialnem varstvu v storitvah. Takrat se v zahodnih družbah znatno povečata potrošnja materialnih in kulturnih dobrin in pomen trajnejših dobrin. Zgodi se prehod iz stanja nezadostne in pomanjkljive produkcije v stanje obilja, iz stanja pomanjkanja v stanje posedovanja, od človeka skromnih potreb k človeku, katerega potrebe so številne in različne. Najbrž ni naključje, da se prav v tem obdobju uveljavi Maslowova teorija hierarhije potreb, ki postane eden najpomembnejših in najbolj razširjenih modelov razumevanja potreb in zadovoljstva prebivalstva. Kot humanistični psiholog je Maslow kritiziral teorije nagonov kot pomanjkljive, saj se opirajo zlasti na temeljne fiziološke potrebe, in oblikuje teorijo, v kateri razvrsti potrebe v hierarhičen red in na najvišjo raven postavi potrebo po samouresničevanju (Maslow 1954 po Eysenck 2000: 135). Maslow podpre idejo, da je posameznik sam odgovoren, da uresniči svoj individualni življenjski načrt. Ta psihološka definicija potreb predpostavlja, da jih je mogoče identificirati kot objektivne in univerzalne človeške cilje, ki jih morajo posamezniki doseči, da bodo sposobni optimizirati lastne življenjske priložnosti. Po Shin in Johnsonu (1978 po Jenkins 2001) poteka v sodobnih družbah posameznikova vključenost v družbo v glavnem prek potrošnje. Trdita, da kvaliteto življenja določa potreba po posedovanju nujnih virov za zadovoljevanje individualnih potreb, želja in hotenj, sodelovanje pri dejavnostih, ki omogočajo oseben razvoj in samouresničevanje in uspešno primerjanje posameznika z drugimi (op. cit.: 89).