prevzel nadzor nad Hitlerjem. Toda šel je še dlje. Predlagal je, naj zaradi varnosti posebni oddelki SS ščitijo tudi druge visoke nacistične veljake pred atentati. Göring je besnel in zatrjeval, da ga dovolj ščiti že gestapo (tajna državna policija), toda pomagalo ni nič, saj je bil Hitler navdušen nad novim varnostim sistemom. Göring je moral popustiti in leta 1934 je tekmecu formalno prepustiti nadzor nad gestapom. Odtlej je Himmler obvladoval vse pomembne vzvode oblasti, vključno z varnostno službo SD (Sicherheitsdienst), in nadzoroval samega Hitlerja. Vsi Himmlerjevi morebitni tekmeci so bili sedaj obkroženi ne samo z varnostniki SS, ampak so imeli tudi šoferje iz SS, tajnike iz SS in služinčad iz SS. Potem je Himmler dovolil še ustanovitev posebne močno oborožene vojaške sile Waffen SS kot neodvisne vojske – leta 1944 je štela že 560.000 mož. SS je nadzorovala tudi koncentracijska taborišča. Od leta 1938 naprej je Himmler postavljal tudi svoj finančni in gospodarski imperij. Nenavadno pa je, da je bil Himmlerjev sistem brez pravega hierarhičnega reda. Vsak oddelek je bil prepričan, da je neposredno odgovoren samo Himmlerju, in drugim oddelkom ni dovoljeval, da so se vmešavali v njegove domnevne pristojnosti. Na videz torej organiziran kaos, ki pa je vedno deloval z brutalno učinkovitostjo, kaos, ki je nosil pečat stalinističnega sistema v sovjetski Rusiji. Vsi so bili odvisni le od Himmlerja, saj je le on razsojal o vsem. Nemškega naroda niso nadzorovali ne Hitler, ne njegova stranka, ne lokalni voditelji, temveč Himmler in njegova država SS.