Sem perujski škof. Niti nisem hrvaški škof. Sem sicer državljan Hrvaške. Vendar je moj materni jezik madžarščina. Moj drugi jezik je hrvaščina. Moj tretji jezik je španščina. Sicer pa se otroštva v Sloveniji spominjam. Ohranjali smo vezi z mojo vasjo in z ljudmi iz vasi. V Čentibi imam nekaj sorodnikov. Mama sicer prihaja iz Lakoša, vasi s pretežno madžarskim prebivalstvom pri Lendavi. Vedno, ko grem na Hrvaško, obiščem še Prekmurje. Šolali ste se v Subotici?Da. Obiskoval sem madžarsko šolo. Ko pa sem se odločil, da bom postal frančiškan, sem prišel v Zagreb. S frančiškani sem bil tesno povezan od mladosti. Petnajst let ste bili stari, ko ste se odločili, da boste vstopili v frančiškanski red?Najbrž že prej. Pri petnajstih pa sem se začel šolati v Zagrebu in Samoboru. Stalno bivališče imam zapisano v Zagrebu. Ko je Jugoslavija razpadla, je pri tem ostalo. S frančiškani sem duhovno povezan in čutim, da sodim sem. Zakaj prav frančiškani?Še ko smo živeli pri Lendavi, so moji sorodniki pogosto hodili na romanje v Čakovec, k frančiškanom. Sam sem bil deset let ministrant, od petega leta naprej. Ves čas je obstajala duhovna vez med frančiškani in menoj.Tudi študirali ste v Zagrebu?Da. In na Reki. V vojski sem bil pa v Črni gori in Mostarju. Zanimiva izkušnja?Zanimiva. Hierarhični red mi sicer ni bil všeč, ker mi komandiranje ni všeč. Vendar mi ni bilo hudega. Jugoslovanska vojska je bil zelo nenaklonjena religioznosti. Sam nisem imel težav. Celo za desetarja so me predlagali, čeprav so vedeli, da sem študent teologije. In? Ste postali desetar?Ne. Vprašali so me, ali mi vera prepoveduje, da bi bil desetar. In sem rekel, da mi prepoveduje. So bili pa ljudje na splošno dobri. In bilo je zanimivo. Motilo me je le tisto prepevanje, ko smo ves dal peli borbene pesmi. Sem pa v vojski bral Ognjišče. Ognjišče berete tudi zdaj?Ne. Stik s slovenskim jezikom poskušam ohranjati s pesmijo. Poslušam Slomškove pesmi. Iz Subotice ste šli v Zagreb, potem pa v Peru. Kako se je to zgodilo?Frančiškani imamo misijone povsod po svetu. Leta 1975 je do nas prišel frančiškanski škof Luis María Blas Maestu in nas povabil v misijon. Želel nam je spregovoriti o misijonarskem delu, vendar mu niso dovolili. Ali pa ni bilo posebnega interesa. Ne vem natančno. Kljub temu smo izvedeli, da je tu. Želeli smo govoriti z njim. Od kod je prišel?Iz Peruja, San Ramona. Bil je sicer Španec. Pokazal nam je fotografije misijonarskega življenja, fotografije revnih ljudi. Frančiškani imamo poseben občutek za te reči, revščino, socialne krivice. Mislil sem, da bo potrebna kakšna posebna priprava za odhod. Vendar je rekel, da se moramo odločiti takoj. Poslal je letalske karte in v treh mesecih sem bil v Peruju. Torej je od prve informacije, da lahko odpotujete v Peru, do odhoda minilo le tri mesece.Natanko tako. Odločil sem se praktično v enem dnevu. Če te Bog pokliče, se odločiš hitro. Naš predstojnik si je vzel minuto časa, da odgovori na vprašanje, ali lahko gremo. Nič nismo govorili. Če je takšna božja volja, potem ni kaj govoriti in razmišljati. Čez pol minute je rekel: »Če mislite resno, potem dovolim.« Odšli smo trije. Če prav razumem, vas je najbolj pritegnila misel, da boste kot misijonar pomagali revnim ljudem. Je to del frančiškanske tradicije?Res je. Smisel je, da tudi sam živiš skromno, skupaj z ljudmi, ki so revni. Na zahodu imamo vsega preveč. Med revnimi ljudmi je življenje bolj preprosto, enostavno. To je bila za nas velika motivacija. Ko sem prišel, so bile socialne razlike velike. Bilo je nekaj bogatih in veliko revnih. Zlasti je revščina med ljudmi, ki so visoko v Andih ali v pragozdu. Kam ste šli najprej?