Uprizoritev skoraj dosledno sledi dramskemu besedilu (to se precej razlikuje od filmskega scenarija), zvesta mu je celo v sklepnem delu, ko se mladi Topalović (Primož Pirnat) spreobrne, sprevidi, da je svet eno samo krizno žarišče in smrt dober posel, zato se odloči posvetovljaniti podjetje in ga reklamirati z bleščečimi svetlobnimi napisi, po Kovačeviću: Topalovich und Welt! (Neokusno dodano duhovičenje o čudovitem počitnikovanju na Maldivih bi v ponovitvah lahko opustili.) Posodobljena je nema vloga Kristine (igra jo Helena Peršuh), Mirkove velike ljubezni, zdaj heroinske neveste, ki ji besede ne odreka mačistična moška združba, ampak ji jo jemlje droga, da je navzoča samo kot čisti brezup in shirano telo, ki si ga jemlje tudi njen preprodajalec drog Stane (kot gost je na premieri nastopil Gregor Baković). Tu pa je tudi glavni problem uprizoritve. V teh prizorih se namreč vanjo širi socialna drama in se žanrsko bije s komedijskimi prizori povsem druge kakovosti, z dramaturškega vidika pa preveč izstopa ljubezenski trikotnik, ki načenja in v uprizoritvenem pogledu ruši hierarhični red moške družine, kar igra v prvi vrsti prikazuje (avtoritativno verigo od ta starega, 126-letnika, do najmlajšega Topalovića sestavlja lepa igralska zasedba: Stane Leban, Anton Petje, Ivo Barišič, Bine Matoh in Primož Pirnat). Uprizoritev v neubrano celoto vodi tudi pešajoči ritem, ki jemlje učinek situacijski komiki, za večji razmah značajske komike pa ni pravih nastavkov ne v besedilu ne v režijskem konceptu. Škoda za porazgubljene igralske deleže... Vloge so pomagali označevati kostumi Svetlane Visintin in Lea Kulaša, za večnamensko prizorišče pa je učinkovito poskrbela scenografka Slavica Radović. Igralno ploskev je obdala z zidom, v katerega je na vseh treh straneh vgradila visoka ograjna vrata, ki so odpirala gledalcem nevidna zunanja prizorišča (pokopališče, garažo, cesto idr.), zaprta pa so predstavljala zidove sobe (s posteljo na sredi) oziroma delavnice grobarskega podjetja (z obvezno krsto). Svetlobo je oblikoval Samo Oblokar, avtorsko glasbo pa je prispeval Mirko Vuksanović.