Zelenjavo, čebulice in korene (por, čebula, repa) pa so kot »nižje« in pogostejše rastline radi prepuščali kmetom. Za plemiča pa je bilo primernejše, da je imel na mizi sadje in druge sadeže z dreves; le če jih je bilo v izobilju ali če so jih lahko konservirali – tedaj so postali ljudska hrana. Tako je bilo s kostanjem, ki zato ni sodil v miselni univerzum plemstva. Če pa pustimo ob strani take izjemne primere, lahko bolje razumemo simbolno moč novele Sabadina degli Arienti, ki smo jo že omenili: za besnimi besedami gospoda Lippa, ki je branil svoj privilegij, da lahko jé breskve, in zabičal Zucu Padelli, naj se drži česna in čebule, se je – onkraj vprašanja okusa, celo onkraj Lippovega prepričanja, da mora braniti svojo lastnino in oblast – skrivala nepričakovana filozofska in znanstvena razsežnost. Številna besedila prikazujejo strast do sadja kot posebno značilnost plemiškega gurmanstva.45 Lahko bi našteli veliko primerov iz raznih del, od chansons de geste do kratkih zgodb, od kuharskih knjig do razprav o prehrani. Vzrok za táko posebno ljubezen do sadja pa se je skrival bolj v prestižu in razkazovanju kot v okusu živila: sadje »je napravilo vtis«, ker je (oziroma če je) veliko stalo in ga je bilo težko dobiti, pa tudi zato, ker so mu znanstvene koordinate kulture tistega časa pripisovale »visok« hierarhični položaj v rastlinskem svetu. V takih pojmovanjih se nerazdružno prepletajo kultura in moč, domišljija in resničnost.