Poglejmo si podrobneje najpogostejšo obliko delovne skupnosti v svetu dela – organizacijo, ki je lahko tudi majhna in brez hierarhičnih odnosov. V njej odkrijemo odnose med člani ekipe, torej med tistimi, ki med seboj tekmujejo ali sodelujejo, da zadovoljijo potrebe stranke. Sodelovanje za uresničitev skupnega cilja je v življenju pogosto nujno potrebno. Izvedba neke operacije, četudi zanjo niso potrebni strokovnjaki različnih profilov, včasih zahteva hkratno in usklajeno delovanje več oseb; npr. posteljo hitreje posteljemo v dvoje, za prenos težkega predmeta sta potrebna najmanj dva nosača, več oseb hitreje raztovori tovornjak. Sodelovanje ne pomeni nujno dela v ekipi, ki jo vodi vodja, ki sam ne sodeluje pri delu. Obstaja več možnosti: npr. ekipa se lahko sama organizira, izbere vodja, ki prav tako sodeluje pri delu, ali pa je vodja že določen in sodeluje pri delu ali samo ukazuje. V vseh teh primerih gre za sodelovanje med člani ekipe, pri čemer sta za ekipo potrebna vsaj dva človeka. V modernem svetu predstavlja veliko oviro to, da nismo zmožni delati niti v dvoje. Vsak lahko opazi – če le njegova vzgoja in osebna preteklost nista zatrli njegove sposobnosti vzpostavljanja odnosov z drugimi – bogastvo, ki ga predstavlja komplementarnost talentov, različnih vrst inteligence, kombinacija hitrosti na eni strani in vzdržljivosti na drugi strani ter kombinacija togosti in ustvarjalnosti. Pravzaprav je edina prava težava glede razlik med ljudmi, ki očitno predstavljajo gonilno silo napredka, prav sprejemanje teh razlik, ki jih nekateri dojemajo kot nadležne, ker jih osupnejo in rušijo stabilnost.