Ne. Ni treba iti daleč nazaj, da bi zaznali spremembe, vsaj na nekaterih nivojih. Še v osemdesetih je celotna sfera, infrastruktura povezana s književnostjo, vsebovala bistveno večjo dozo resnosti in bistveno razvidnejše hierarhične modele kot danes. Povedano drugače, vsaj približno se je vedelo, kaj kam spada. Nikakor ne mislim, da se je takrat pisalo bolje in kvalitetneje kot danes. Mislim predvsem na to, da so imeli spremljevalni dogodki, povezani s književnostjo, bistveno večjo težo. Bistveno večjo težo je imela vsaka revijalna objava, vsak intervju, vsaka nagrada, da ne govorim o tisti osnovni stvari, ki pišočega vzpostavi kot pesnika ali pisatelja, izdaji knjige. Priti do knjige je bilo teže kot danes. Kontinuirano odprta vrata, skozi katera naj bi na literarno sceno vstopali mlajši, je predstavljala predvsem in samo založba Aleph. Ostali redki prvenci so se razdrobili po velikih založbah. Prav tako so se za refleksivno pisanje o književnosti zahtevale določene kvalifikacije, nekakšna kredibilnost. Če danes pogledamo takratna imena, ki so napisana pod recenzijami v dnevnih časopisih, predvsem osrednjih ljubljanskih dnevnikih Delu in Dnevniku, imamo občutek, da je bil prostor zaščiten pred inflacijo misli in dajanja približnih sodb.