vodi do pogleda na strokovno znanje kot hierarhijo, kjer »splošni principi« zavzemajo najvišjo raven in »konkretno reševanje problemov« najnižjo. Če bi se model tehnične racionalnosti pojavljal samo v izjavah ali opisih strokovnega znanja, bi lahko podvomili o njegovi dominantnosti, vendar je model vsebovan v institucionalnem kontekstu strokovnega življenja. Je impliciten v institucionaliziranih odnosih raziskav in prakse in v normativnem kurikulumu strokovnega izobraževanja. Tudi kadar praktiki, profesorji in raziskovalci dvomijo o modelu tehnične racionalnosti, so del institucij, ki ga povzdigujejo. Kot bi pričakovali od hierarhičnega modela strokovnega znanja, je raziskovanje institucionalno povezano s prakso skozi skrbno definirane odnose izmenjevanja. Raziskovalci naj bi zagotavljali temeljno vednost, iz katere bi lahko izpeljali tehnike za diagnosticiranje in reševanje problemov v praksi. Praktiki naj bi oskrbeli raziskovalce s problemi za raziskovanje in s testiranjem uporabnosti raziskovalnih rezultatov. Raziskovalčeva vloga po navadi velja za superiorno v odnosu do praktika. Hierarhično ločevanje raziskovanja in prakse se odraža tudi v normativnem kurikulumu strokovnih šol. Pravilo je – najprej relevantna temeljna znanost, potem spretnosti za prakso. V zadnjih desetletjih smo lahko zelo jasno videli, da se problemi resničnega sveta praktikom ne kažejo kot dobro formulirane strukture. Vedno bolj smo se začeli zavedati pomembnosti pojava dejanske prakse – kompleksnosti, negotovosti, nestabilnosti, edinstvenosti in cenjenja konfliktov –, ki se ne skladajo z modelom tehnične racionalnosti. Kadar imamo konfliktne paradigme strokovne prakse, kot jih najdemo v pluralizmu psihiatrije, socialnega dela ali krajinske arhitekture, potem ni jasno utemeljenega konteksta za uporabo tehnik. Obstaja spor o načinih okvirjanja praktične vloge, ob katerih vsakdo zagovarja drugačen pristop do definiranja in reševanja problema. In ko praktiki razrešijo konfliktne okvire vlog, to napravijo s pomočjo raziskovanja, ki izpade iz modela tehnične racionalnosti. Razumemo lahko, zakaj so negotovost, edinstvenost in konfliktnost vrednot problem za pozitivistično epistemologijo prakse, pa tudi, zakaj se praktiki, ki so povezani s to epistemologijo, znajdejo ujeti v dilemo. Njihova definicija rigoroznega (natančnega) strokovnega znanja izključuje pojave, ki so jih prepoznali kot osrednje za prakso. Umetniški