rojstev, brezposelnosti; v socialnem pravu, sistemu zaposlovanja itd. V tem smislu individualizacijski procesi razširijo subpolitične manevrske prostore oblikovanja in odločanja v zasebnost, in sicer brez možnosti vplivanja države. Tudi v tem smislu se zahteva ženskega gibanja: »zasebno je politično« nanaša na stanje stvari, ki zgodovinsko postaja vedno bolj dejansko. Te različne delne arene kulturne in socialne subpolitike – medijska javnost, pravosodje, zasebnost, državljanske pobude in nova družbena gibanja – se seštevajo v deloma institucionalno zagotovljene, deloma pa zunajinstitucionalne izrazne forme nove politične kulture. Ta se na eni strani izmika kategorizaciji, na drugi strani pa je kljub svojim tekočim oblikam ali prav zaradi njih postala pomemben dejavnik vpliva za politični in tehnično-ekonomski razvoj v Zvezni republiki Nemčiji v preteklih dveh desetletjih. Njena učinkovitost temelji nenazadnje na tem, da papirnate črke zakona napolni z družbenim življenjem, natančneje: da korak za korakom razbija in presega selektivno tolmačenje univerzalno veljavnih temeljnih pravic. Kot geslo tega razvoja v mnogih družboslovnih anketah in političnih diskusijah – enim kot strah, drugim kot upanje – straši pojem: participacija. S tem začetega razvoja nikakor ne poveličujemo, lahko tudi odločno kritiziramo njegove izrastke v novi misticizem, a obenem vendarle trdimo: kvaliteta in razširjenost tega mišljenja in iskanja sta politično pokrajino v Zvezni republiki Nemčiji že opazno spremenili in jo bosta v prihodnosti verjetno še bolj. Družbena in kulturna izdiferenciacija politike v toku njenih uspehov v parlamentarnem sistemu ni šla brez sledu niti mimo politične sociologije. Racionalistično-hierarhični model politike »cilj-sredstvo« (ki je bil verjetno vedno fiktiven, a ga je dolgo negovalo raziskovanje birokracije in teorija odločanja) je postal krhek. Izrinile so ga teorije, ki poudarjajo dogovarjanje, interakcijo, pogajanje, mreže, skratka: vzajemno odvisnost in procesualnost vseh elementov političnega upravljanja – od formulacije programa preko izbire ukrepov pa do form njihovega uveljavljanja – v povezavi pristojnih, prizadetih in zainteresiranih instanc in akterjev. Medtem ko je dosedanje razumevanje politike z določeno naivnostjo izhajalo iz tega, da politika zastavljene cilje načeloma lahko tudi doseže, če le uporabi prava sredstva, politika v novejših osnutkih nastopa kot 297