zajeti s hierarhičnim modelom družbene neenakosti? Ali individualizacije morda povzročajo oziroma podpirajo nove vrste oblikovanja skupin (npr. s posredovanjem množičnih medijev), ki sledijo čisto drugemu ritmu, a imajo tudi drugačen domet? V katerih smereh poteka z individualizacijami sproženo iskanje novih družbenih identitet, življenjskih form in politične participacije, in v katere konflikte in protislovja je to vpeto? Tu bi postavili nasproti tri variante razvoja, ki se nikakor ne izključujejo: 1. Konec tradicionalne razredne družbe je začetek emancipacije razredov od regionalnih in partikularnih omejitev. Začne se novo poglavje razredne zgodovine, ki bi ga bilo šele treba zapisati in dešifrirati. Detradicionalizaciji razredov v blaginjskodržavnem kapitalizmu bi lahko ustrezala modernizacija oblikovanja razredov, ki bi zgrabila doseženo raven individualizacije in jo družbeno in politično na novo strnila. 2. V poteku prikazanega razvoja podjetje in delovno mesto izgubita pomen kot kraj ustvarjanja konfliktov in identitete, in ustvari se nov kraj nastajanja družbenih vezi in konfliktov: razpolaganje in oblikovanje zasebnih družbenih razmerij, življenjskih in delovnih form; ustrezno temu se izoblikujejo nove družbene mreže, identitete in gibanja. 3. Vedno močneje prihaja do odcepitve sistema polne zaposlitve od sistema fleksibilne, pluralne, individualizirane podzaposlenosti. Zaostrujoče se neenakosti ostajajo v sivi coni. Življenjsko težišče se z delovnega mesta in podjetja prenese v oblikovanje in preizkušanje novih življenjskih form in slogov. Nasprotja med moškimi in ženskami, ki nastanejo z razpadanjem družinske forme, stopijo v ospredje.